»Na duhovnih razpotjih« je bilo geslo letošnjega Novoletnega srečanja v Domu v Tinjah (2. in 3. januarja 2016). Zbrani so se podali na potovanje med različne obale in so iskali mesto kristjanov v sodobni družbi.

Stane Granda

Zgodovinar in pedagog Stane Granda je svoj pogled osredotočil na slovenstvo in se vprašal, kako zgodovina vpliva na sedanjost. Poudaril je, da gre za izjemen vpliv, še zlasti tam, kjer zgodovina ni postala zgodovina in je preteklost del aktualnih razmer. »Lagali bi sami sebi in zanikali sami sebe, če bi trdili, da preteklost nima vpliva na sedanjost. Ima ga tako za celotno družbo kot za posameznika. Povratka nazaj ni. Vedno je treba upoštevati spremembe preteklega časa, pa če so nam všeč ali ne. Pri Slovencih je bilo po osamosvojitvi in uvedbi demokracije, karkoli si že mislimo o njej, zelo škodljivo dejstvo, da so želeli povratek v stare čase. Naslednja hiba tega gledanja je bila, da si nismo bili enotni v tem, kakšni so bili ti stari časi. Oboje pri mnogih mlajših, ki jih niso sami doživeli, sproži reakcijo in nasprotovanje.« 

Stane Granda je poudaril, da je v Sloveniji zelo močan vpliv laži in zlaganih dejstev. To pa ne pomeni, da laž ne bi bila razkrinkana. »Razmere so toliko bolj zastrašljive, ker ne moremo trditi, da uradni, komunistični zgodovini ni zoperstavljenih razmeroma velikih kvalitetnih in verodostojnih knjig, vendar jih ta sprejema z molkom in ignoranco. Slovenske demokratične vlade so preveč časa namenjale aktualni politiki, premalo pa vsemu tistemu, s čimer slovenski narod stoji ali pade. Manjka nam inštitucij, inštitutov in ustanov, ki bi skrbele in utrjevale uravnotežen ali bolje verodostojen pogled na preteklost. Zelo slabo je na šolskem področju. Ključni problem tu niso učbeniki, ampak šolski program. O tem noče nobena vlada nič slišati. Ko pride na oblast, sicer imenuje komisije, ki pa jih zavzamejo nasprotniki slovenske demokratizacije in zato smo tam, kjer smo. Povedano drugače: vojne za resnico ne bomo dobili s političnim ali ideološkim obračunom z nasprotniki, ampak z lastnim načrtnim in sistematičnim delom. Vsekakor pa sta šolstvo in sodstvo eden ključnih problemov slovenske prihodnosti.« Ena ključnih nalog za prihodnje je sprava, ugotavlja Stane Granda. Dodal pa je: »Sprave ne bomo dosegli za nazaj. Dosežemo jo lahko le za naprej.«

 

Jože Till

Sprava in odpuščanje sta bila tudi v središču referata Jožeta Tilla, ki je govoril o izzivih v sedanjem času. V svojem predavanju je izpostavil prošnjo odpuščanja, ki jo je izrekel Valentin Inzko v imenu koroških Slovencev nemškim sodeželanom na zasedanju krške sinode. Till je to gesto prošnje za odpuščanje označil kot odločilno za uspeh sinode, seveda pa tudi kot merilo za delovanje Cerkve v prihodnje. 

Opozoril je na primer, ko je bila taka prošnja za odpuščanje zavrnjena, šele pred kratkim. Takole je povedal: »Jeseni je bila škofovska sinoda v Rimu, ki je razpravljala o položaju družin »v najrazličnejših življenjskih danostih,« pri čemer so družine pojmovali kot subjekte in ne objekte pastorale. »Družine je treba na njihovi poti spremljati, spremljanje pa mora biti prežeto z usmiljenjem. Gre za poslušanje in spravo, a tudi za pravičnost v primeru zakona, ki spodleti«. 

Vsi navzoči škofje, sinodali iz Nemčije in Avstrije, med njimi npr. tudi prefekt kongregacije za verski nauk kardinal Gerhard Müller in Christoph Schönborn ter škof Bruno Elbs iz Predarlske, so predlagali, da bi prišlo v zaključno poročilo sinode naslednja izjava: »V narobe razumljenem trudu, varovati cerkveni nauk, je prišlo v pastorali vedno znova do trdih in neusmiljenih drž, ki so ljudem povzročale trpljenje, predvsem neporočenim materam in nezakonsko rojenim otrokom, ljudem v nezakonskih in zunajzakonskih življenjskih skupnostih, homoseksualno usmerjenim ljudem, ločenim in ponovno poročenim. Kot škofje naše Cerkve prosimo te ljudi za odpuščanje.« Ta prošnja za odpuščanje ni prišla v zaključni dokument. Za Jožeta Tilla je eden od pomembnih izzivov posameznika in Cerkve, da podpre besede v Molitvi za darove Svetega Duha: »Pošlji svojega Duha in prenovi obličje zemlje.«

Janez Juhant

Za sklep dvodnevnega srečanja je nastopil še na Koroškem dobro znani slovenski teolog in profesor Janez Juhant. Z velikim obzorjem je razgrnil podobo človeka, ki brez Boga ne more funkcionirati. Ob odprtih vprašanjih slovenske družbe in neurejenosti družbenih podsistemov se dobro vidijo težave sodobnega sveta brez duhovnih dobrin. Vprašanje je, kako je mogoče iz krščanskih izhodišč razviti sistem dialoga. Sodelovanje je mogoče na temeljih resnice in sočutja. Iz Svetega pisma lepo lahko razberemo dva modela: Kajn, ki živi tako, da poseduje, medtem ko je Ablov model model sodelovanja. To pot skupnosti lahko iz roda v rod posredujemo predvsem tako, da si pripovedujemo velike zgodbe. In to najbolj učinkovito uspe v medsebojnih odnosih, predvsem pa v družini kot temeljni celici družbe. Tam, kjer v družinah ni poglobljenega medgeneracijskega pogovora, je nevarnost velika, da družba kot celota ne prepozna več velikih zgodb. 

 

Podijska diskusija

»Počutim se kot v kletki« je bil nekoliko hudomušni prvi stavek Simona Inzka, ki je sodeloval na okrogli mizi mladih pod vodstvom Daniela Wuttija. Ta jih je vprašal, kakšni so njihovi trenutni izzivi in kako gledajo na svojo identiteto, če jo primerjajo s svojimi predniki. 

Verena Gotthardt, ki je po maturi živela eno leto v Franciji in sedaj študira na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju, je opozorila na strah, ki ga občuti v zvezi z zgodovino, »da vem nekaj drugega, kot vedo moji starši in stari starši«. V Franciji je opazila, kako težko je komu razložiti, kaj so to koroški Slovenci. »To je bil že poseben izziv, opisati v francoščini, kaj je to koroška Slovenka, ker za to v francoščini ni besed.« Poudarila pa je tudi, da je več kot le koroška Slovenka in da je slovenska narodna skupnost »danes nekaj drugega, kot je bila še včeraj«. 

Simon Rustia, trenutno civilnik pri Krščanski kulturni zvezi in nogometaš, je opozoril na vitalnost in pomen slovenske kulture za slovensko narodno skupnost. »Biti navzoč pri nastajanju slovenske igre in nato slišati slovenski jezik v dvorani, to je nekaj lepega.« Posebej je poudaril, da je v prijateljskem krogu mogoče tudi nemogoče: »Če se kdo želi naučiti slovenskega jezika, je to mogoče in najlažje v krogu prijateljev.« Mladina hodi po drugih poteh kot njihovi predniki. »Politika ni v ospredju, ampak je tema.«

Simon Inzko, ki študira na Dunaju medijske vede, je poudaril, da je bilo zanj »vedno prijetno priti na Dunaj in biti v poziciji, v kateri ni vedno v središču slovenska narodna skupnost.« Poudaril je, da ima mladina pravico živeti zunaj večne manjšinske teme, vendar se od slovenščine in koroškega slovenstva v vseh fasetah, za noben denar noče ločiti. Za Koroško in slovenski svet pa si želi odprtosti, v kateri ne prevladuje mnenje, da smo žrtve, »kajti to je premalo za preživetje.«

Maja Urbanc, najmlajša mesta svetnica v Ljubljani in asistentka za pouk slovenskega jezika na gimnaziji v Velikovcu, je v preteklih treh mesecih spoznavala Koroško in slovensko narodno skupnost. Kar hitro ji je postalo jasno, da geslo: »Koroški Slovenci trpijo« ne drži. »Opažam, da je slovenska narodna skupnost močna in se trudi za ohranjanje slovenskega jezika, ki zanjo ni le sredstvo sporazumevanja, ampak igra tudi pomembno vlogo identifikacije narodne skupnosti.«

 

Večer pesmi in besede

Sveža je bila pesem zbora Svrž, ki ga vodi Alex Schuster. Z nastopom so poslušalcem na duhovit način približali melodije Roža, Podjune in Zilje in tako dali okvir literarnemu branju Sabine Buchwald, Verene Gotthardt in Simona Rustia. Sabina Buchwald je prebrala dve duhoviti zgodbi o kuhanju, v katerih gre predvsem za nesporazume med moškim in žensko. Verena Gotthardt je brala nove pesmi, Simon Rustia pa se je predstavil kot iznajdljiv pisec kratke zgodbe in pravljice.