Hvaležni spomini se po odhodu škofa Egona Kapellarija prebujajo tudi med duhovniki in verniki krške škofije. Škofa Kapellarija se spominjajo Jože Kopeinig, France Vrbinc, Jože Marketz in škof Alois Schwarz.

Jože Kopeinig: Buden klicar

Ob sedaj presenetljivi in vendar že dolgo pričakovani upokojitvi graškega škofa dr. Egona Kapellarija se prebujajo tudi med duhovniki in škofljani celovške škofije hvaležni spomini.

Dvajset let je škof Egon sooblikoval duhovno in kulturno lice naše škofije. Nadarjen z bistro-umnostjo, človek širokih duhovnih obzorij, domač v teologiji in sledeč duhovnim tokovom današnje družbe je vedno buden in jasen klicar k poglobljenemu krščanstvu.

V svojih nagovorih, neštetih člankih in s svojimi več kot dvajsetimi knjigami, ki so nekatere doživele več naklad in tudi prevode v slovenskem jeziku, je zavzel posebno mesto med avstrijskimi škofi.

Tudi kulturniki, politiki in oblikovalci občil so škofu Egonu radi prisluhnili, ker so njegove misli vedno izvirne in odpirajo nova obzorja. Hkrati pa je škof Egon rad obiskoval bolne duhovnike in s posebno pozornostjo tudi marsikoga presenetil.

Zavzet za lepoto besede, bogoslužja in cerkvenih prostorov je bil hkrati zelo radodaren, kjerkoli je mogel pomagati ljudem v stiski.

Duhovnike Sodalitete je vedno bodril pri njihovem zahtevnem pastoralnem delu ter podpiral tinjski dom predvsem pri drugi veliki izgraditvi.

S svojo posebno občutljivo umetniško in estetsko žilico je vtisnil Koroški mnoge pečate duhovnega in kulturnega bogastva Cerkve. Rad je gojil tudi dobre sobratske odnose s škofi in slovenskimi škofijami in tako pomagal izgrajevati vedno trd-nejše mostove med narodi – sosedi. Četudi se je včasih vsiljeval vtis, da je preveč vzvišen, je bil vendar v zaupnem krogu prijetno sproščen in iskriv.

Želimo mu še mnogo zdravih let in se že veselimo njegovih obljubljenih predavanj v Tinjah.

 

Jože Marketz  Z njim se je dalo čudovito diskutirati, včasih tudi prepirati

Ko me je časnikarka obvestila o odstopu škofa Egona Kapellarija od svojega položaja v Gradcu in me prosila za kratek komentar, se mi je pojavilo toliko spominov, da bi vsaj nekatere rad zabeležil v daljšem komentarju.

Sodim med tiste redke primere, ki sta jih posvetila kar dva škofa, dr. Jožef Köstner leta 1980 v diakona, dr. Egon Kapellari pa 1982 pri svojem prvem posvečenju v duhovnika. Vmes pa je bil sam posvečen v škofa in v okviru tega obreda mi je bila kot diakonu poverjena posebna naloga: skupaj s kolegom Josefom-Klausom Donkom sva nekaj trenutkov držala odprto Sveto pismo nad glavo novoposvečenega škofa. Na to simbolično dejanje sem škofa Kapel-larija pozneje še večkrat spomnil, ko se je on ob kaki vsebinski razpravi skliceval na cerkveno tradicijo in dogmatične smernice, jaz pa na svetopisemske besede. Tu in tam mi je očital, da je naivno, citirati stavke iz Svetega pisma kot navodilo za danes pereča pastoralna vprašanja, na katere je Cerkev v teku zgodovine pač različno odgovarjala, jaz pa sem mu odgovoril: »Mi je žal, gospod škof, toda jaz sem pri posvečenju držal Sveto pismo nad vašo glavo in ne kak dogmatični učbenik; zaradi tega vas bom vedno opozarjal na Jezusove besede«. Na splošno se je s škofom Kapellarijem dalo čudovito diskutirati, včasih tudi prepirati, ker je sam vedno skušal prepričevati z argumenti, ki jih je pa tudi pričakoval in zahteval od sogovornika. Vsak si lahko predstavlja, da so največkrat končno obveljali pač njegovi argumenti.

Predvsem zaradi svoje nedvomno izredne intelektualnosti so mnogi imeli vtis, da je škof vedno zelo distanciran in ga zanima le stvar, ne pa človek. Tisti, ki smo bili tesneje z njim povezani, smo ga poznali tudi drugače. Spominjam se več primerov, kako je na kakš-ni seji čutil, da mi nikakor ne gre dobro in se ni bal v odmoru ali po seji vprašati za vzroke slabega počutja, ki ga drugi niti niso opazili. In če je bilo potrebno, me je povabil na kratek sprehod po velikem vrtu, pri katerem se je izkazal kot zelo občuten poslušalec in dober svetovalec. In malokdo je vedel, kolikim ljudem je škof Kapellari pomagal. Beračem in drugim, ki so se znašli v stiski, so bila vrata škofije vedno odprta na stežaj – vsaj do tajnika, ki je po škofovem naročilu moral iskati možnosti za pomoč, pri čemer je bil škof tudi pri razdelitvi svojih osebnih sredstev neverjetno velikodušen.

Kar smo mladi na njem kritizirali, je bila neka neodločnost in nejasnost pri stvareh, ki so bile za nas zelo pomembne in smo bili mnenja, da bi se moral škof jasneje in odločneje postaviti na za nas »pravično« stran. On pa je ved-no pretehtal prvo in drugo stran, prvo in drugo mnenje in ob koncu našel besede, ki so povezovale prvo z drugim, tako da nihče ni bil zadovoljen. Zdaj, ko sem sam postal starejši in življenjsko bolj preizkušen, seveda nekoliko drugače ocenjujem njegove previdne besede in obotavljiva dejanja in sem prepričan, da je na ta način le ustrezal stvarem, nas pa obvaroval pred marsikatero napetostjo.

Znal pa je biti tudi zelo odločen in jasen, ne nazadnje z izjavami o slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Ker so bile take besede redke, so pa bolj odmevale in ostale železno pravilo za dolga leta. Predvsem se je tudi kar dobro naučil slovenščine, kar je med osebnostmi na pomembnih družbenih položajih do danes velika izjema. 

Zadnje dejanje škofa Egona Kapellarija je vsekakor odločen korak. Ni čakal, da bi papež poslal naslednika, temveč je sam odločil, da je 33 let služenja dovolj. Gotovo ga bomo še kdaj srečali ali videli v medijih. Jaz se pred njim in njegovim življenjskim delom klanjam z velikim spoštovanjem, zato z zapisom teh vrst nisem želel čakati do njegove smrti, temveč mu s svojimi spomini zaželeti še mnogo let v vlogi preprostega in vernega duhovnika, ki se je tudi doslej v njem skrival že ves čas.

 

France Vrbinc Finese jezika

Kot uredniku slovenskih oddaj na celovškem radiu mi je med drugim pripadala tudi skrb za posnetke duhovnih nagovorov, ki so bili na sporedu ob nedeljah in praznikih. Govornike je razporejal Duš-nopastirski urad, o božiču pa je škofljane slovensko nagovoril škof Jožef Köstner. To navado je škof Egon Kapellari obdržal in razširil še na veliko noč.

Iz takih »delovnih srečanj« se je po moji upokojitvi razvilo na škofovo željo redno učenje slovenščine. Dokler so škofu delovne obveznosti dopuščale, je v svoj urnik redno uvrščal jezikovni pouk. V voščilu ob moji 90-letnici je škof Kapellari zapisal:

»Hvaležno se spominjam tudi tistih ur, v katerih ste mi razlagali finese slovenskega jezika in predvsem tudi izgovarjavo samoglasnikov. Vendar nisem nič pozabil, še celo nekaj več sem se naučil, čeprav morem na Štajerskem le redko slovensko govoriti.«

Da bi škof Egon Kapellari po odložitvi odgovorne vodstvene službe našel obilo priložnosti »govoriti slovensko«, srčno želi France Vrbinc.

 

 

Škof Alois Schwarz Intelektualna jasnost

»Krška škofija, in tudi jaz osebno, je zelo hvaležna za škofovstvo škofa Kapellarija,« je rekel škof Schwarz. Škof Kapellari je po vsem Koroškem zapustil »trajne in trajnostne sledove«. »Škof Kapellari je še danes tesno povezan s Koroško in Koroška z njim,« tako škof Schwarz. Ta povezava temelji na škofovem posvečenju pred 33-imi leti v celovški stolnici. Škof Kapellari je kot koroški škof deloval z »veliko srčno močjo, globoko spiritualnostjo in intelektualno jasnostjo« in to na »neutrudljiv način«, tako je krščanskemu sporočilu v Cerkvi in v družbi dajal »visok ugled«. Pri svojih srečanjih in v pogovorih je škof Kapellari vedno spodbujal k točnemu utemeljevanju in premišljevanju in glede na versko življenje je stalno pozival k temu, »da je potrebno kopati globlje«. Mnogim Korošicam in Korošcem ostajajo v spominu številne pobude, ki jih je začel škof Kapellari na Koroškem. Sem sodijo npr. obisk papeža Janeza Pavla II. v Krki, pobuda za narodno-povezovalno romanje treh dežel, ustanovitev šentjurskih pogovorov s priznanimi govorniki, kot npr. z emeritiranim papežem Benediktom XVI. ter številne razstave, kot npr. razstava o sv. Hemi in razstava »Jaz – nasproti« v Strassburgu ter razstava o škofu Salmu v škofijski hiši. Poleg tega se je škof Kapellari na poseben način zavzemal za dobro sožitje med narodnima skupnostima na Koroškem in tudi gojil intenzivni dialog s kulturnimi ustvarjalci.