Visoki prostori, dolgi hodniki, lepa stara arhitektura dajejo celovški trgovski akademiji pridih »tu je doma učenost.« V tej izobraževalni ustanovi Božo Hartmann, ki v teh dneh praznuje svoj 60. rojstni dan - že od leta 1985 poučuje verouk. 

Z nasmehom na licih in dobro razpoloženi pozdravljajo dijaki in dijakinje »svojega « veroučitelja. Božo Hartmann vidi svoj poklic po eni strani kot model, ki se izteka, po drugi strani pa ima občutek, »da šolarji zelo radi sprejemajo mojo službo in vsebine, ki jih posredujem. Mladi nas potrebujejo bolj kot kdaj prej. Radi govorijo o sebi, zato je pomembno, da o temah, ki jih zaposlujejo, spregovorimo pri verouku na kulturen način. Jean Baptist Metz je nekoč dejal, verouk je prekinitev. Mladi potrebujejo to prekinitev v šolskem vsakdanu. Imam občutek, da to res potrebujejo. Novi mediji in nove tehnologije močno oblikujejo šolski vsakdan dijakov. Tem pomembneje je, da smo veroučitelji tisti, ki to prekinemo in jim odpremo še drugo dimenzijo. Vsako jutro zmolim z dijaki preprosto molitev »Oče naš« in vedno znova čutim, kako jim je to važno.« 

Poleg verouka poučuje Božo Hartman na trgovski akademiji tudi pouk etike, ki ga obis-kujejo vsi, ki imajo drugo veroizpoved ali so se odjavili od verouka, »čeprav je odjav na trgovski akademiji zelo malo,« pravi Božo Hartmann, ki je v skrbeh, kako se bo v prihodnje razvil pouk verouka. »Kot kaže, hočejo urediti pouk etike za vsakega dijaka, verouk pa bi bil le dodaten pouk.« Ta razvoj ocenjuje Božo Hartmann kot zelo problematičen in dodaja: »Pomembne so vsebine, ki jih posredujem kot veroučitelj in kot profesor etike.«

Če se Božo Hartmann v poklicnem življenju srečava z mladimi, se v prostem času srečava s pevci. Ob starših je doživel pomembnost kulturnega ustvarjanja in to goji sedaj kot vodja cerkvenega zbora v Železni Kap-li in obirskega moškega zbora. »Ob petju se srečujemo na zelo kulturen način. Naši ljud-je so se v cerkvah naučili večglasnega petja. Zato je naša slovenska pesem tako lepa, melodije nam gredo k srcu. Prisrčnost in melodičnost slovenske pesmi dopuščata, da se je tudi otroci hitro naučijo.« Ob tem pa dodaja: »Vedno manj ljudi hodi v cerkev, zato tudi vedno manj znajo peti štiriglasno,« ocenjuje Božo Hartman, ki je vesel lepega in kulturnega odnosa, ki ga imajo kapelški in obirski pevci do slovenske narodne in cerkvene pesmi. Kot dirigent pa vidi svojo nalogo prav v tem, da poveže skupino individualistov v skupnost, poveže njihove glasove, da zadoni čudovit zvok. Ni lepšega kot to, da lepo, ubrano kulturno zapoješ. Da to zaslišijo poslušalci in da se to vrne tudi v srca pevcev, da začutijo, da so skupno ustvarili kaj lepega. Med cerkvenimi pevci skušam ustvarjati ozračje, da Marijina pesem zadoni kot molitev.«

Ljubezen do slovenske pesmi pa Božo Hartmann goji tudi v svoji vlogi kot predsednik slovenske Glasbene šole na Koroškem. »Kak-šen blagor je za naše kulturno delo, če otrok obiskuje glasbeno šolo. S tako izobraženimi mladinci obdržimo nivo slovenske kulture, obenem pa se mladi naučijo rednega kulturnega dela.« Zato mu je ob vseh razpravah in načrtih za prihodnost slovenske Glasbene šole pomembno, »da je slovenska Glasbena šola kot manjšinska šola enakopravna med drugimi, da ima iste pravice kot druge in da ima vse možnosti razvijati se naprej.« V dolgih pogajanjih je uspelo posredovati odgovornim pri deželni vladi naše želje in potrebe in spoznali so pomen slovenske Glasbene šole. Zato sem optimističen, da se razvijajo načrti v pravo smer,« pravi Božo Hartmann, ki je prepričan, da je bil pravi trenutek ob pravem času odločilen za pozitivni razplet pogajanj. 

Okroglo življenjsko obletnico – 60-letnico pa je navdušeni zborovodja – kako bi bilo drugače, praznoval med svojimi pevci. S cerkvenim zborom iz Železne Kaple je sooblikoval Slovenske šmarnice pri Gospe Sveti, z obirskimi pevci pa je prepeval na sobotnem koncertu »Obirska poje« pri Kovaču.