Kirurg Jurij Gorjanc, ki je že dobra tri leta zaposlen v Bolnišnici usmiljenih bratov v Št. Vidu ob Glini, Je gorski reševalec (v Sloveniji in v Avstriji), že več let vsako jesen en teden operira v tretjem svetu ...

Kirurg Jurij Gorjanc pripravlja tudi doktorsko nalogo, ki je povezana z njegovo veliko ljubeznijo – gorami. Vsako jutro nov dan izroči v božje roke. 

Jurij Gorjanc pravi, da se je za medicino odločil zaradi notranje želje in ob lepem zgledu staršev, ki so v tem poklicu: »Starši so izžarevali, da je medicina nekaj lepega. Nekomu priskočiti na pomoč mi je bilo že od nekdaj blizu. Kot majhen sem s torbico prve pomoči hodil okoli sosedov in jim lepil praske.«  

V svojem poklicu je sedaj zelo zadovoljen: »Delavnik mi mine, kot da bi bil dolg eno uro, to je zame največji dokaz, da je poklic dobro izbran, da se lahko tako uresničujem. 

P. Marko Rupnik je zanimivo dejal, da se posameznik uveljavlja, oseba pa se uresničuje. Človek je zadovoljen takrat, ko se uresničuje in to v svojem poklicu čutim.« 

Po študiju medicine je iskal svojo življenjsko pot, svoje poslanstvo. »Želel sem premisliti, v kakšnem stanu bom preživel življenje, zato sem bil dobre pol leta pri p. Rupniku in njegovi skupnosti v Rimu, pri jezuitih. Tisti način življenja popolne predanosti mi je bil blizu, a sem se nato odločil, da bi se rad vrnil v medicino in živel predanost ob vsakodnevnem življenju. Do zdaj je to uspevalo, kako bo jutri, se še ne obremenjujem. Tega, kar je bilo, ne obžalujem, je lepo,« z nasmehom na obrazu pripoveduje Jurij Gorjanc, ki je v letih od 1999 do 2011 delal kot kirurg v Bolnišnici v Slovenj Gradcu. O tem pove: »Prišel sem do lepe samostojnosti v svojem poklicu. Ob službi pa je bilo skoraj nemogoče opraviti magistrski študij, zato sem prekinil z delom, končal študij ter nato premislil, kako naprej. Prelat msgr. dr. Stanko Čegovnik je posredoval, da sem spoznal ljudi v Bolnišnici usmiljenih bratov v Št. Vidu ob Glini, nekaj časa sem hodil tja asistirat k večjim operacijam. Videl sem urejeno okolje, dobro kirurgijo in to me je navdušilo.« Gorjanc je v bolnišnici v Št. Vidu zaposlen že tri leta in pol. Prizna, da mu je všeč tudi zato, ker je to redovna hiša: »Zdi se mi, da sem na tak način bližje svoji notranji osnovi. Menim pa, da je glede duhovnega življenja potrebno spremstvo in za to sem zelo hvaležen jezuitu p. Lojzetu Marklju, kapucinu p. Mihi Sekolovniku in Jožetu Kopeinigu. V naši bolnišnici se upošteva etični kodeks katoliške Cerkve. Življenje se spoštuje od začetka do konca: ne opravljamo splavov, skrbimo za dostojanstvo pri umiranju, imamo tudi mobilno paliativno enoto.« 

Jurij Gorjanc v svojem prostem času rad hodi v gore, to je njegov način sprostitve ob službi, in rad pomaga ljudem. Oboje pa združuje kot gorski reševalec, s čimer je pričel v Gorski reševalni postaji Prevalje, sedaj Koroška. V helikoptrski enoti gorske reševalne službe deluje tako v Avstriji kot v Sloveniji. »Imel sem lep zgled, ker je tudi oče gorski reševalec,« pove Gorjanc, ki je bil na Mokrinah tri leta vodja zdravnikov na smučišču, dve leti pa je deloval kot urgentni zdravnik v helikopterski enoti na Vzhodnem Tirolskem pod Velikim Klekom. 

Da mu je medicina srčna zadeva, kaže še njegovo prostovoljno udejstvovanje v tretjem svetu, saj že pet let prek angleške organizacije vsako jesen en teden v tretjem svetu po cele dneve operira kile. »Z relativno malim posegom ljudem veliko doprinesemo h kvaliteti življenja, pa še učimo lokalne kirurge,« opisuje svojo izkušnjo. 

Poleg poslanstva zdravnika mu največ pomeni, da ohranja notranje veselje. »Človek v naši službi hitro postane malo zamorjen, zato čutim kot svojo nalogo, da živim sproščeno in veselo ter si lahko rečem, da je lepo živeti.« Seveda me zanima, kakšen je recept za to in Jurij Gorjanc pove, da mora vsak sam najti način, kako to doseči, zase pa pravi: »Meni k temu največ doprineseta trud za lepo duhovno, zakramentalno življenje ter stik z naravo. Mi smo božji otroci, otrok pa je vesel. Mislim, da je to naše naravno stanje. Kako ga ohranjati, je dobro vprašanje. Ampak že zavedanje, da je to naše naravno stanje, je veliko.« 

Jutranja molitev Jurija Gorjanca je tudi podaritev: »Karkoli se čez dan zgodi, Bog, polagam v tvoje roke.« Ko se vozi v službo z avtom, posluša hvalnice. Včasih, ko je lepo vreme, se odpravi v službo tudi s kolesom. Za trening telesa skrbi še s tekom in seveda z vzponi na gore – plezal je tudi že na nekaj osemtisočakih. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani končuje doktorat, povezan z alpinizmom. »Ko sem bil član odprave Dava Karničarja na smučanju z Everesta, so nekaterim alpinistom pomrznili prsti in smo jih morali odrezati. Nato smo začeli raziskovati, zakaj so eni pomrznili, drugi pa ne. Naslov mojega doktorata je: Omrzline – diagnostika, zdravljenje in napoved dejavnikov tveganja,« svoje znanstveno delo, ki je velik doprinos za vse alpiniste, opiše Gorjanc. 

Življenje je največji dar, ki smo ga prejeli od Boga. Občutek ob reševanju življenj Jurij Gorjanc predstavi tako: »Ta občutek je večplasten. Zavedam se, da je delo odgovorno, življenje bom rešil le, če se bom prej maksimalno pripravil (študij, priprava na posamezno operacijo ali reševanje …). Ni samo po sebi umevno, je pa to seveda pritisk, ki mi pomaga, da naredim bolje. Zavedam se tudi, da mi je dano, da lahko pomagam, da nisem le jaz oz. moj ego tisti, temveč nad nami bdijo Bog in angeli varuhi. Po opravljenem delu se v meni zbudi hvaležnost.« In prav hvaležnost Jurij Gorjanc pogosto omenja: »Notranje veselje pri meni izvira iz hvaležnosti in res lahko rečem Bogu hvala.«

Ko sem se pripravljala na intervju, me je presenetila izjemna širina udejstvovanja doktorja Gorjanca, pri samem pogovoru pa sem bila pozitivno presenečena, da kljub vsemu svojemu znanju, talentom in izkušnjam ostaja tako skromen človek in zelo prijeten sogovornik, iz katerega vejeta iskreno veselje in hvaležnost za vse. Človek z veliko začetnico! Takšnih izjemnih ljudi pač ne srečaš vsak dan.

Mateja Rihter