Horst Ogris pesmi ne piše več, odkar jih sežgal. Tudi riše ne. Njegov prispevek ob 75-letnici Gustava Januša pa je lep dokaz, da je mogoče z besedami narisati portret. Prebrite!

Da nima nič povedati, se skuša otresti prošenj po pogovorih z novinarji. Vsi vemo, da to nič drugega ni kot izgovor za to, da se mu ne bi bilo treba spustiti na vsakodnevno raven pripovedniškega, ko pa je s svojimi pesmimi povedal in pričaral najmanj dva in pol sveta.

Pa pustimo slavljenca pri miru in se zatečimo k njegovemu opusu.

Da bom novinarsko skrajno korekten, sem njegove knjige vzel s police in jih centimetrsko zmeril: Vsega skupaj je na moji polici 20 centimetrov Gustava Januša – 13 od teh je pesniških zbirk, sedem centimetrov pa je knjig o likovniku Gustavu Janušu. Da o vrsti slik, ki mi jih je v teku desetletij podaril in me dan za dnem vedno znova presenečijo, ne govorim.

Kot bi bil resničen macesen, je ob vsakoletno voščilo za rojstni dan vedno diminuiziral z glasnim nasmehom – rekoč: »Toliko let še imam do 100!«

Zdaj mu jih manjka samo še 25! 26 še, in postavil bi se lahko ob korenino Borisa Pahorja, ki je svoj 101. rojstni dan, 26. avgusta letos slavil ob posrečenem simpoziju o »Slovenski tržaški literarni šoli v Trstu« v ljubljanskem rotovžu – s  ve – z lucidnim referatom!

Tako trdoživost želim pesniku in slikarju iz selskega osojnega grabna, ki se je prebil na sončno stran in v svetlobo luči, ki ni brez senc in temnih lišajev, a v celoti gledano svetla, kot sinje-modri poletno-nasmejan dan.

Še sama sreča, da nikoli ni zlezel na jablano, ki jo je – prej enkrat – v pogovorih – tako rad uporabil kot prispodobo, ko je razlagal: »O lepoti češenj v časopisih nikoli ne pišejo. Če pa kdo s češnje pade in je mrtev, je to v časopisu komaj omembe vredno. Če pa Gustav Januš strmoglavi s češnje, bi v časopisu zabeležili: Gustav Januš, pesnik in slikar je s česne pal!« Kot bi dil – dodam – kakšen » Juri Muri, tisti, ki je s hruške pal!« (Iz pesniške epopeje nepozabnega Toneta Pavčka.)

Ne vem, če imam prav, ampak malo, se mi zdi, mu je podoben. Je prav tako takšen, ki vedno znova ostrmi pred čudesi življenja, ki jih zna strniti v veljavno metaforo, bodi si če se najde njegov zgubljeni potni list, »in sem spet Gustav Januš, rojen v Selah« ali tedaj, ko bo »prekoračil besedo ali bom še spraševalpo besedi? Ali bom v pripovedi bezgovega grma iskal sledi?«             

In se zatecimo k njegovemu opusu, sem vam obljubil na začetku, pa me je spet zaneslo Bog ve kam. Toda: Obljuba dela dolg! Torej poglejmo:

Izbor pesniških zbirk (povzeto iz kataloga ob umetnikovi 70-letnici, ki ga je izdala skupno za galerijo Šikoranja, Galerijo v Murski Soboti in Gorenjski muzej Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, navede devet zbirk. Prvo iz leta 1978 pri Državni založbi Slovenije, sledijo zbrike pri Mohorjevi (1983), istega leta pri založbi Suhrkamp v Frankfurtu, 1988, 1991 in 1998 pri založbi Residenz v Salzburgu, leta 1998 tudi pri založbi Braitan v Brazzanu v Furlanji-Julijski Krajini. Leta 1999 je pri Mohorjevi v Celovci vzletel enkratno lepi »Metulj/ Schmetterling«, zaloba Wieser v Celovcu pa je izdala zbirko »Moja beseda klije navzgor kot slika/Mein Wort keimt auf als Bild«.                                                                                    

Če pogledamo na zemljevid, ob navedenih krajih izdaj ne bi mogli drugače kot reči: To pa ti je resnično srednjeevropska osebnost!

Če bi bil kdo v zadregi – in kdaj mi navadneži nismo v zadregi? – in bi moral na hitro poiskati lepo metaforo, ko bi hotel komu izkazati posebno čast ali ljubezen, potem se mirne duše lahko zateče v paradižu podobne prispodobe pesnika Januša.

Po istem kopitu sem sam že tolkel pred 15-imi leti, ob 60-letnici umetnika, ki smo jo tedaj v Slovenskem sporedu ORF javno – z neposrednjim prenosom – praznovali prav na večer Januševega rojstnega dneva, 19. septembra v Centru k&k v Št. Janžu v Rožu. Vabilo je imelo naslov: V besedo sem bil rojen – Ins Wort bin ich geboren«.

Resnici na ljubo moram na tem mestu zabeležiti, da mi je podatek posredoval prijatelj Feliks Bister z Dunaja, isti letnik kot Gustav Januš – torej tudi mož pri petinsedemdesetih!                                        

Isti Feliks Bister je leta 1969 – v letu, ko sta oba bila stara 30 let – skrbel za prvo samostojno razstavo Gustava Januša v galeriji Autodidakt na Dunaju! Tam sem se neskončno zaljubil v Januševo sliko »Žena z vrčem«, sliko v praznično lepi rdeči barvi, ki jo brezhibno še danes znam evocirati v vsakem detajlu v svojem spominu, čeprav mi jo je življenje odneslo, Bog si vedi kam.

Od jeseni naprej se leto za letom že veselim ponovnega povabila na poletni praznik, ko Gustl Januš na vrtu za svojo hišo na žaru peče najbolj okusne jedi. Veselim se tudi zaradi tega, ker pridem v ambient, ki ni samo dom umetnika in njegove krasne žene Fride, temveč je to okoliš, v katerem se umetnikova streha nad glavo sreča z njegovim likovnim mišljenjem: kakor je vse to premišljeno postavljeno, takšni so grebeni gora, ki jih vedno znova likovno preizkuša in ka ga obdajajo kot gorski svet Karavank.

Eno od meril, če je taka fešta uspela, je zame vedno trenutek, ko – kot pravimo po domače »že malo v rožah« z vso vnemo in gorečnostjo, ne rečem, da nikoli ne pokazimo, začnemo prepevati slovenske – ne samo – Marijine pesmi, da se razlega v brezniško noč in se sliši na vasi.

Da ne bo nobenih pomot: To niso samo opojna poletna srečanja, tam se kresajo tudi mnenja, in še kako! Gustav Januš ne bi bil pesnik in tudi politična glava, če se ne bi vedno razgreli ob vprašanju maternega jezika. Kako tudi ne! Samoumevno!      

Od vseh teh – ne rečem, da tudi veseljaških marnjih – mi bo za zmeraj ostala v spominu debata o potrebi – kaj potrebi – nujnosti, da z otroki govorimo po domače, slovensko torej.

Pesnik in slikar je dolgo poslušal. Nobene ni črhnil. A potem je pribil: S svojimi vnuki sploh ne bom govoril!

Dragi Gustav: Hvala Ti za nešteto srečanj, fizičnih in tistih ob Tvojih verzih in Tvojih slikah. Želim pa Ti vsaj enega vnuka ali eno vnukinjo, ker bi rad doživel, da človek-značaj, kakršen si Ti, vsaj enkrat v življenju z vsem veseljem in vso radostjo krši načelo, ki si ga razglasil.

Bog te živi!