S svojim delom želi približati ljudem Boga

Farna cerkev v Bilčovsu je odprta ves dan. Mežnar Gerhard Kropivnik s skrbnim očesom opazuje, kaj se dogaja okrog cerkve in v njej. Za pozornost je naprosil tudi sosede in zgodi se, da ga kateri pokliče in sporoči, da je treba pogledati na ljudi, ki hodijo okrog cerkve. Če potem mežnar začuti potrebo ljudi, jim rad spregovori o cerk-vi in njenih svetnikih. Ker je cerkev na Jakobovi poti, vedno znova prihajajo ljudje, in Gerhard Kropivnik jim rad predstavi tudi dvojezičnost, ki je živa v fari. »Če slovenščina ne bi bila v naši cerkvi, bi bila cerkev brez duše,« pravi bilčovški mežnar, ki si ne more predstavljati fare brez slovenščine in se mu zdijo slovenske pesmi nadvse lepe. Vedno znova pa doživi, da ljud-je radi stopijo v cerkev, se usedejo v tišino božjega hrama. Včasih se tudi zgodi, da mežnar Gerhard Kropivnik opazi stisko na obrazu obiskovalca, takrat rad prisede, ga povpraša za njegove skrbi, »pa smo skupaj zmolili oče naš in človek je dobil občutek, tu je nekdo, ki se zanima zame.«

Približati se ljudem je živ-ljenjsko vodilo Gerharda Kropivnika, ki že tri leta skupaj z drugimi bilčovškimi farani skrbi za akcijo Vinzibus. Enkrat na mesec pripravijo v Bilčovsu 180 velikih kruhov. Gerhard Kropivnik pa jih prepelje v nedeljo zvečer v Celovec, kjer jih na dogovorjenih mestih razdeli potrebnim – brezdomcem, beguncem, azilantom. Pri teh srečanjih doživi revščino in bedo ljudi, ki so nedolžno ali po lastni krivdi zašli v težave. »Nobenemu ne moremo vzeti težav, lahko pa mu v pogovoru svetujem, mu prisluhnem in mu podarim svoj čas.« 

V mežnarski službi je Gerhard Kropivnik od leta 2006. Takrat ga je župnik Kassl naprosil za službo, za katero si je že kot otrok želel, da bi jo kdaj smel opravljati. »Mežnarija je moja poklicanost, to delo je nekaj veselega in dobrega,« pravi mežnar, ki z velikim veseljem čisti cerkev, zvoni in pripravlja vse za sveto mašo. Da bi čim natančneje in čim bolj vestno opravljal službo mežnarja, je obiskal tečaj. Cerk-veno leto z liturgičnimi barvami, priprava liturgičnih knjig, številne so naloge mežnarja. Pri krašenju pa mu pomaga žena, ki ga kdaj tudi nadomešča kot mežnarica. Gerhard Kropivnik to svojo poklicanost živi z vsem srcem, ob tem pa ga obdaja sreča, ko vidi, kako ljudje spoštujejo njegovo skrbno delo. »Lepe rože in lepo okrašena cerkev odpre človeku srce. Človek s težavami lahko v tej lepoti najde tolažbo, v molitvi in misli na Boga pa najde pomoč,« je prepričan Gerhard Kropivnik, ki sam večkrat ob molitvi v »svoji farni cerkvi« najde umiritev. Kot mež-nar pa ni le sodelavec žup-nika, je tudi spremljevalec ministrantov. »Otroka moraš sprejeti takega, kakršen je,« pravi in vsakega otroka v službi ministranta najprej nauči; ko stopiš v cerkev, se pokrižaj z blagoslovljeno vodo, poklekni in pozdravi Boga. Mežnar Kropivnik opazuje, kako dobro se počutijo otroci ob oltarju. »Naša naloga je, da otroke naučimo, kako se je treba obnašati v cerkvi, še bolj pa, da doživijo farno skupnost.« V Bilčovsu imajo otroško skupino, v kateri doživljajo otroci skupnost in v tej skupnosti doživljajo cerkveno leto. Da bi ta farna skupnost dobro živela in cvetela, so pred kratkim zgradili nov farni dom. Gospod Kropivnik je ponosen na dom, kjer se srečavajo ljudje – sedaj v adventnem času po svitni ob zajtrku – in v raznih skupinah. »To je dom za vse, saj je veliko ljudi pomagalo, da je postal tako lep.«