»Revijo bi morali obdržati na koroških tleh«

Celovški Zvon je Mohorjeva založba začela izdajati leta 1983 v Celovcu. Leta 1998 je s 57. številko izšla zadnja številka Celovškega Zvona. Od leta 1998 dalje izhaja revija pod imenom Zvon v Sloveniji. Reginald Vospernik je bil prvi glavni urednik Celovškega Zvona. V pogovoru se spominja, kako je revija prvič prekoračila mejo iz Koroške v Slovenijo, razmišlja pa tudi o tem, kakšne naloge bi morala izpolniti taka revija danes. 

 

Če pogledate iz časovne razdalje 30 let na ustanovitev Celovškega Zvona, kakšen odmev je imela ustanovitev te vseslovenske revije v slovenskem kulturnem prostoru in kateri so najvidnejši sledovi?

Reginald Vospernik: Potem ko je po dveh desetletjih izhajanja umolknil glas mladja, sprva – leta 1960 – »literarnega glasila mladih«, leta 1981, ob izidu pogrebne črne številke pa s podnaslovom »literatura družboslovje kritika«, se je po daljšem premoru in vsaj enoletnem snovanju našla skupina pionirjev, ki so načrtovali in uresničili poživitev besedne setve na temeljih tradicije, krščanske, vseslovenske in še kakšne; krstili smo početje v starodavni stritarjanski in literarno-zgodovinski kombinaciji Celovški Zvon. Odziv? Žal premalo odmeven v koroški gluhi lozi. Porogljiv iz nasprotnih okopov, med domnevnimi somišljeniki, ki jim je bila revija zlasti namenjena, pogosto brezbrižen. Sloveniji, ki ji je vladalo tedaj še enoumje, revija ni bila pogodu.

 

V uvodniku prve številke Celovškega Zvona ste zapisali, da želi revija izmeriti iz krščanskega gledišča geografsko in duhovno daljo in globino naše biti na Koroškem, v Sloveniji, v zamejstvu in po svetu, tako imenovanem zdomstvu. Kako je to merjenje slovenskega sveta odmevalo v reviji in kakšen je bil odmev revije v svetu? Kakšna je bila vloga Celovškega Zvona pri nastajanju slovenske dražve?

Vospernik: V reviji smo skušali kar se da temeljito uresničevati program merjenja slovenskega mini- in maksimundusa, v avtorjih in uredniških sotrudnikih pa se je zrcalil  razpon od osrednje Slovenije prek slovenskega sosedstva v Italiji in na Koroškem vse tja do »Slovenije« v širšem svetu. Da so se pojavili kasneje iz fonda sotrudnikov tudi kak škof, Anton Stres, kak minister in visoki diplomat demokratično preobražene Slovenije, Andrej Capuder, kak avtor slovenske ustave in prvi predsednik slovenskega parlamenta, France Bučar, je razveseljivo in nam v ponos. Manj razveseljivo je dejstvo, da je družina naročnikov in bralcev ostajala skromna. Pa je to verjetno usoda takih »elitarnih« naprezanj. Nezadovoljiv je bil odmev tudi recimo v obeh Amerikah, čeprav so se nam tudi iz izseljeniških vrst pridružili kar pomembni sotrudniki, na primer škof in kasnejši kanadski kardinal Ambrožič. 

Legendarni Bojan Štih nam je v prvi številki napisal program in smernice, ko je razglabljal o kulturi in kontinuiteti. Vplivi kritične misli v knjigah in drugih publikacijah niso merljivi z nobenim kompasom, kakor ni bil merljiv vpliv revije Prostor in čas ali revije 57. Prepričan pa sem, da je v procesu slovenskega osamosvajanja in osvobajanja tudi Celovški Zvon prispeval kak mozaični kamenček. 

 

Celovški Zvon je na Koroškem izhajal v času, ko slovenska beseda, natiskana na Koroškem ni smela brez predhodnega dovoljenja v Slovenijo. Prva številka Celovškega Zvona je prišla v Slovenijo, tako kot že Dalmatinova biblija, nekaj sto let prej – treba jo je bilo tihotapiti. Kakšen sprejem je doživela pred 30-imi leti slovenska beseda iz Koroške, zvezana v Celovški Zvon?

Vospernik: Dejansko smo morali pripeljati prve izvode revije jeseni 1983 ilegalno, kakor nekdaj Dalmatin, v tedaj še SR Slovenijo. Tem bolj presenetljiva je bila udeležba v prostorih Društva slovenskih pisateljev. Vanču Merkaču, enemu naših najprizadevnejših sotrudnikov, še odmeva v ušesih pikra pripomba policaja na ljubeljskem mejnem prehodu: Ali ne veste, da je treba tisk in orožje ob vstopu v našo državo prijaviti? Kakšna smiselna kombinacija Gutenbergove umetnosti in Nobelovega izuma dinamita v časih jugoslovanskega enoumja! Pa so se vseeno našli tudi politiki, recimo minister za kulturo Matjaž Kmecl – pred kratkim je obhajal svojo 80-letnico –, ki so pač v okviru in okovih represivne zakonodaje iskali in našli poti, da so s simpatijo podprli naše literarno početje.  

 

Celovški Zvon je preimenovan v Zvon in izhaja v Sloveniji. Je bila ta poteza pametna, da se je kulturna revija, ki je izhajala na Koroškem z uredništvom preselila v Slovenijo?

Vospernik: Prej ko slej sem prepričan, da bi se morala revija obdržati na koroških tleh, v okviru prve slovenske založbe, saj je tudi Josip Stritar, ki je posodil našim prizadevanjem ime, deloval na Dunaju. Drugemu delu imena revije pa je botroval Celovški rokopis. Bogata literarna tradicija, ki je zlasti v drugi polovici 19. stoletja vzklila in rasla prav na koroško-slovenskih tleh, bi tako nadaljevanje izhajanja vsekakor tudi še po 57. številki – toliko jih je namreč izšlo – utemeljevala. Pa smo se uredniki, po mojem prvotnem glavnem urednikovanju je krmilo prevzel za nekaj let Vinko Ošlak, utrujali in končno do kraja utrudili v labirintu gluhe, neodmevne loze. Ne nazadnje tudi zaradi dogodka, kot je naslednji: Neki koroški duhovnik je v debati okrog smiselnosti naših prizadevanj povedal, da je pred kratkim vse številke Celovškega Zvona izsortiral iz svojega fonda knjig in jih predal recikliranju.

 

Urejali ste Celovški Zvon v prelomnih časih. Za Slovence na Koroškem pa tudi v Sloveniji in po svetu so spet prelomni časi. Kakšno revijo bi danes zasnovali kot glavni urednik, kaj bi bila težišča?

Vospernik: Danes, ko me čaka kmalu prestop pod osmi življenjski križ, se ne bi več lotil takega dejanja, ki bi moralo biti usmerjeno v trajno prihodnost. Vseeno pa razmišljam o pristopih, primernih našemu času. Da nekoliko parafraziram Otona Župančiča, bi rekel, da je potrebna literarna beseda »za današnjo rabo«. Obetavnemu literarnemu naraščaju med mladimi danes žal nimamo postaviti ob stran kakih esejistov, piscev zahtevnejše proze, če odmislim nekaj redkih izjem. Med mladimi intelektualci, ki jih (še) ni zajel val bega možganov, žal zaman iščemo avtorje, ki bi v soglasju s sodobnimi tokovi razmišljanja in vendarle v antitezi do njih segli po orodju zapisane besede. Morda je vse to le vprašanje stimulacije, kajti prepričan sem, da je med nami veliko latentnih talentov. Literarno-kritična revija Rastje razvija svoja prizadevanja v pravo smer, lahko pa bi svojo zasnovo postavila še na širšo bazo. In potem so tu še bralci-naročniki: Ali jih znamo pritegniti, jim nuditi vabljivo streho? Da bi se spoznavali kakor v ogledalu? In vendar odnesli pri branju poželenje po še bolj poglobljeni tiskani besedi. Vidite, dosti vprašanj za nekoga, ki bi, duhovno in duševno buden, podjeten, iniciativen, podkovan v veščinah izdajanja in zlasti marketinga, lahko prijel popotno palico, ki jo je naznanil nekoč – kdaj že – glavni urednik revije mladje, da bi se odpravil iskat, kakor se je tedaj v zanesenjaški romantiki izrazil, slovenski narod na Koroškem.