Danes Jezus pristopi k učencema, ki sta na poti v Emavs, ki utrujena iz razočaranja zapuščata Jeruzalem, kraj izdajstva in trpljenja. Bežita, ker hočeta novo življenje, stran od drugih, stran od skupnosti in stran od spominov. Tako kot mi, ko v tem času koronavirusa nismo vedno razumljeni, ko v odnos vdre bolečina.

Učenca sta se pogovarjala in spraševala, a ne najdeta odgovora.

Dokler ne vstopi tretji, preoblečen v tujca. Jezus učenca poišče tam, kjer sta razočarana in obupana, saj sta upala v Jezusa, da bo on tisti, ki bo začel pisati novo zgodovino.

Jezus jima pusti, da povesta vse, kar jima leži na srcu. Učenca poslušata, postavljata vprašanja. Jezus je imel do učenca povsem terapevtski pristop.

Iz zgodbe polne razočaranja postopoma nastaja zgodba, polna upanja, ko jima je lomil kruh.

Tudi za nas ni lahko vse, dokler ga ne prepoznamo v lomljenju kruha. Potem se učenca odpravita nazaj v skupnost, ki sta jo zapustila, da bi pripovedovala izkušnjo z Vstalim Jezusom.

Učenca sta ob vračanju iz Emavsa naredila isto pot, le da s povsem drugačnim korakom. Prišla sta k ljudem, od katerih sta bežala. Tako je tudi z nami. Njun prihod je bil po srečanju z Jezusom povsem drugačen, kot bi bil sicer. V tem je skrivnost, ki se ne more zgoditi, dokler ne vstopi On, ki nas razlomljene spreminja v samega sebe. In to, vedno znova.

p. Jože Andolšek

Pesmi so za to nedeljo zapeli mladinci slovenske fare v Celovcu.