Pfarre / Fara

Waidisch/Bajdiše

Otroci kot nosilci bogoslužja

Nedelja na Bajdišah: Mali glasovi, velika zbranost; in priprave na velik dogodek: 30. decembra bodo deklice z Bajdiš pele pri zveznem predsedniku Alexandru Van der Bellnu.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Zadnje priprave pred mašo (Nedelja)

Kot opazovalka stojim nekoliko ob strani in opazujem, kako se pred mašo v majhni zakristiji na Bajdišah zbira nenavadno živahna množica. Prostor je poln smeha, tihega klepeta in pričakovanja. Otroci prihajajo drug za drugim, nekateri še s sledmi igre na obrazu, drugi že zbrani in resni, kot bi dobro vedeli, da bodo kmalu stopili v prostor, kjer ima vsaka gesta svoj pomen.

Ministrantska skupina Bajdiše je številčna in presenetljivo mlada: Kaja Kelich, Mirijam Supan, Valentina Supan, Natascha Supan, Jana Supan, Nadja Roblek, Evelin Roblek in Simon Roblek. Skupino pevsko spremlja Romina Urbantschitsch, ki s kitaro povezuje glasove otrok v celoto. Med mladimi, ki sicer sodelujejo v fari, so še Simon Kelich, Johanna Kelich, Lina Kelich in Lovro Kelich. Za vse skupaj je odgovoren diakon Hermann Kelich, ki deluje mirno, zanesljivo in hkrati očetovsko.

Opazno je, da otroci k maši ne prihajajo iz navade ali dolžnosti. Radi prihajajo. Pri vsaki maši ministrirajo, pojejo, berejo, sodelujejo. Večina otrok je začela ministrirati že v starosti štirih let, kar z zunanjega vidika opazovalca ni le zanimiv podatek, temveč pokazatelj močne lokalne verske skupnosti. Mladinci danes ne ministrirajo več, temveč berejo berila. Prehod ne pomeni umika, ampak spremembo vloge.

Pol ure pred mašo se redno zberejo v zakristiji. Tam vadijo pesmi in tam Hermann Kelich razdeli naloge. Posebej določi dva glavna ministranta, ki prevzameta zahtevnejše liturgične naloge: pripravita kelih, zvonita, prižgeta sveče na adventnem vencu. Vse poteka umirjeno, brez povzdignjenih glasov, a z jasno strukturo. Pred mašo Hermann Kelich doda še kratke nasvete in opomnike, kaj je treba storiti in kako.

Ko so sveče na adventnem vencu prižgane, deklice že začnejo večglasno peti »Lučka drobna gori«. Romina Urbantschitsch jih spremlja na kitari, pri nekaterih pesmih pa se deklice same spremljajo tudi na cajonu. Sveta maša poteka slovensko in nemško, pesmi so večjezične.

Večina ministrantov so dekleta. Z veseljem si nadenejo bele albe z vijoličastim ovratnikom v adventnem času in ujemajoč se cingulum. Vidimo lahko, da jim oblačilo ni breme, temveč del pripadnosti. Tudi najmlajši, ki še ne ministrirajo, pridejo v cerkev in se postavijo k oltarju in ministrantom. Kot pravi Romina Urbantschitsch, imajo na Bajdišah srečo, da je še toliko otrok: »Smo srečni in veseli, da otroci pridejo. Otroci so zelo sprejeti.«

Po maši Hermann Kelich stopi mednje in reče: »Dragi moji, super ste naredili!« Nato razdeli še besedila za trikraljevsko petje. Deklice jih bodo vadile za poseben nastop. Letos jih namreč čaka izjemen dogodek. 30. decembra bodo deklice z Bajdiš pele pri zveznem predsedniku Alexandru Van der Bellnu. Dogodek otroci doživljajo predvsem kot nekaj, na kar se je treba dobro pripraviti.

Kaja, stara deset let, pripoveduje: »Začela sem ministrirati ko sem bila stara štiri leta. Tako kot skoraj vsi v naši fari.« Lina, stara sedemnajst let, dodaja: »Dolga leta sem ministrirala, zdaj pa berem.« Obe sta vnukinji Hermanna Kelicha, kar odpira zanimivo, a nevsiljivo vprašanje o prenosu vrednot med generacijami. Tu se zdi, da bližina ne ustvarja privilegijev, temveč odgovornost.

Nekatera dekleta ministrirajo že več ko enajst let. Ko govorijo o tem, zakaj vztrajajo, ne uporabljajo velikih besed: lepo je biti skupaj s prijatelji, pomagati pri maši, hoditi na skupne izlete. Vsakoletni ministrantski dan v Tinjah je zanje prav poseben izlet, prav tako je to bil izlet na Gradiščansko. Pred nastopom pridno vadijo. Nervozne niso. Vsako nedeljo in vsak praznik pridejo k vsaki maši. Ko govorijo o željah, reče ena: »Za novo leto si želim zdravja.« Druga dodaja: »Jaz pa upanje.«

Bajdiše spadajo v občino Borovlje in štejejo manj ko 100 prebivalcev. Cerkev, posvečena sv. Antoniju iz Padove, je ob mašah polna. Otroci in odrasli radi pridejo in sodelujejo. Kot opazovalka si ne morem pomagati, da ne bi pomislila, kako redko je danes videti skupnost, kjer je prisotnost mladih nekaj samoumevnega, ne izjema. Na Bajdišah je vera prostor srečevanja, učenja in skupnega glasu – včasih večglasnega, včasih tihega, a vedno živega.