Zakaj se splača živeti?

Anja Smolnik

Danes se niti ne zavedamo več, koliko lepih trenutkov nam prinaša vsakdanje življenje in koliko dragocenega nam v življenju poklanjajo ljudje, s katerimi živimo in kaj nam ponujata okolje in narava.

Kar me vsak dan na novo osrečuje, je nasmeh. Ali ni to lepo, če se ti kdo nasmeji? Nekdo ti podari nasmeh, želi deliti s teboj svojo dobro voljo ali se ti nasmeji, ker te ima enostavno rad. Ali samo objem brez besed kot dokaz »Pazi nase, da se ti kaj ne zgodi!«.

Vsi smo že videli majhnega otroka, ki se smeji. Pred seboj ima še vse življenje, a vsak posamezni trenutek iz srca deli z ljudmi okrog sebe, ki ga varujejo in oblikujejo. Mi vsi smo že enkrat videli otroka, ki se nam je nasmejal. Takšen trenutek se lahko zgodi v avtobusu. Otrok se ti nasmeji. Bi se ti tujcu nasmejal? Če sedim v avtobusu, se pravzaprav kaki tuji osebi ne nasmejim.

Otroci živijo v trenutku. Mi starejši pa smo z mislimi vedno že kje drugje. Včasih se sprašujem, zakaj ta »živeti v trenutku« nam odraslim ne uspe. Če bi se mi starejši ljudje naučili biti prisotni v trenutku, bi veliko lažje opazili vse lepe stvari okrog nas. Neki prijatelj mi je rekel, naj neham razmišljati o svoji prihodnosti in uživati čas, kajti, kar se dogaja sedaj, je lahko nekega dne mimo in teh trenutkov ne morem več ponoviti. Živeti v trenutku je poseben dar.

Najpomembnejši v življenju so seveda ljudje, ki nam popolnoma zaupajo, ki so za nas vedno tu in nas razumejo brez besed in nas imajo rade takšne, kakršni smo. Svet brez prijateljev in brez družine? Ne vem, ne morem si predstavljati.

Zelo dober prijatelj mi je rekel, da brez družine ne bi videl več smisla v življenju. Če ne bi imel več družine in prijateljev, bi se ubil.

Živeti za druge. Živiš za druge ali živiš samo zase? Mislim, če bi bili vsi popolnoma sami, nihče ne bi več našel smisla življenja. Zato smo lahko hvaležni, da imamo ob sebi tako dragocene ljudi, s katerimi lahko delimo življenje.

Ne pozabimo pomoči, ki jo prejmemo po soljudeh. Prav pomoč je taka točka, za katero se splača živeti. Bodimo hvaležni, da smo obdarovani s talenti, brez katerih ne bi mogli pomagati drugim in drugi nam.

Živeti se splača tudi, ker nam je dano, da se lahko oddahnemo in spočijemo. Učitelj na naši šoli je imel lepo zamisel. Na začetku ure nam podari pet minut časa, da v miru razmišljamo. »Čas za dušo« je poimenoval te minute. Takih pet minut naj bi imel vsakdo vsaj enkrat na dan. Čas, ki si ga vzameš zase, tega ne moreš plačati z nobenim zlatom.

Iščimo v življenju trenutke, ko živimo v sedanjem hipu, in odkrivajmo to, kar nas osrečuje.