Pripoveduj.

Ta stavek ne izraža samo prošnje, izraža tudi pripravljenost: oni, ki bo pripovedoval, je pripravljen razkriti delček sebe, če ne drugače skozi glas in mimiko. In poslušalec je s prošnjo vred izrazil pripravljenost, da bo intimo z zgodbo vred naklonjeno sprejel. S »pripoveduj« je izražena želja po zaupnem odnosu.

Novembra sem bil član žirije, ki je prebirala pravljice, prispele na natečaj ljubljanskega radia za oddajo Lahko noč, otroci. Prispelo je skoraj 1000 pravljic. Ni napaka: skoraj 1000! Natečaja res ni bilo že vrsto let, ampak mislim, da je še bolj res, da sta bili zadnji dve leti stisnjeni med stene in ulice in dvorišča. Zaradi covida in lock downov. Ogromno časa, v katerega se je neslišno razlezla tesnoba. Uravnotežati se ga je dalo s pripovedovanjem.

Še bolj pred kratkim sem bral zgodbe najstnikom in najstnicam, ki jih je ta isti čas tako stisnil, da morajo ostajati v zdravniški oskrbi na psihiatrični kliniki. Pogreznjeni vase, obdani s kovinsko lupino lastne stiske. »Si videl, kako so sledili?« me je vprašala zdravnica, ko sva stopala na ulico, »tako odprtih oči še ni imel, odkar je tu.« Pravljici je uspelo, da je otroke za nekaj minut prestavila ven iz njihove težke, pretežke lupine.

Kadar me prime nečakinja za roko in mi reče: Pripoveduj, se mi zdi, da me bo to bolj izmučilo kot par ur hoje, ki nas čaka. Pa saj me, res me. Ampak ko se ozrem nazaj, čez najini roki, vidim, da je svet, ki se je razparal, spet sešit. Za hip je cel. Znova in znova.

Peter Svetina