V petek, 7. februarja, ob enih nas je čakal šofer Ivan pred Slovensko gimnazijo, da bi odpeljal 15 ljudi v Bratislavo. Na poti je bila, bi se lahko reklo, dobra mešanica. Mladi in mlajši ljudje IniciativAngola, med njimi Hanzej Rosenzopf in Marija Šeme (referentka projekta IA), prostovoljci in prostovoljke, bivše dijakinje Slovenske gimnazije ter sodelavci Katoliške mladine.

Ob sedmih zvečer smo prispeli v Bratislavo v salezijanski mladinski center, v obrobni mestni predel Ružinov, kjer nas je pozdravil salezijanec Štefan. Prenočišče je bilo nekoliko pustolovsko, ker smo spali na podstrešju, kar po sebi ni tako neobičajno, le pri zelo strmi lestvi do spalnega prostora se je bilo treba nekoliko premagati. Hitro so bile stvari odložene, kajti Bratislava in prvi nočni vtis mesta sta že čakala.

Na poti v mesto smo hitro opazili (po stavbah, cestah, mostovih), da smo v večjem mestu. Drugi dan smo pri dvournem, izredno dobrem vodstvu izvedeli kaj več o zgodovini in znamenitostih. Po tem pa je lahko vsak odkrival mesto po svoje, nekateri so šli po promenadi ob Donavi, drugi so šli odkrivat stari mestni del in slovaško kulinariko. (Vodička nam je močno priporočala slaščičarno Mayer, najbolj znano in priljubljeno kavarno/slaščičarno Bratislave). V času Avstro-ogrske monarhije so pravili in še danes pravijo domačini: »Keine Feier ohne Mayer!« In kaj bi bil vreden obisk glavnega mesta Slovaške, če si človek ne bi ogledal bratislavskega gradu (9. stoletje), ki zaznamuje osrednjo podobo mesta skozi stoletja. Poleg tega, da grad s svojo masivno pravokotno zgradbo in s štirimi stolpi vzbuja pozornost, vsak obiskovalec z njega uživa osupljiv pogled po Bratislavi.

Po pestrem dnevnem programu je sledila sveta maša, ki so jo udeleženci potovanja lahko sooblikovali. V frančiškanski cerkvi je skupina prisluhnila slovaškem jeziku in s svojim petjem popestrila bogoslužje.

V nedeljo je bil ogled vojaškega spomenika Slavín, ki je obenem tudi pokopališče za med 2. svetovno padle sovjetske vojake (grob za približno 7.000 vojakov). Med drugim je tudi lepa razgledna točka, od daleč se tudi vidi mestni grad.

Na poti domov je sledila še zadnja točka Devínsky hrad, ogromna razvalina ob vznožju reke Donave, kjer smo lahko še zadnjič v pozdrav pomahali ljubljeni Bratislavi.