Nekoč sem z dvema prijateljema čakal na avtobusni postaji, da bi se iz majhne vasi odpeljali v naslednje malo večje naselje. Poleg nas je čakal tudi nek starejši gospod, ki je bil tam že pred našim prihodom. Po dolgih minutah molčanja in ogledovanja nas je isti gospod, ki je bil domačin te majhne ruske vasi ob meji z Mongolijo, vprašal, ali vemo, ali danes pride avtobus in kdaj. Začudili smo se, saj je tudi on moral že nekaj časa čakati na prevoz, za katerega ni vedel, ali bo sploh možen na ta vroč avgustovski dan.

Pred poletnimi počitnicami se mi zdi odnos do življenja in časa tega neznanca primeren za kratek premislek. Poletna doba je mnogokrat bolj sproščena, manj hektična in ne preveč zasipana s termini. Dobivamo nov dostop do časa, saj ga imamo zaradi odsotnosti službenih ali šolskih obveznosti na razpolago nekoliko več. Spet se torej začenja čas novih načrtov za potovanja, konjičke in srečanja. Premišljujemo o dopustu ali pa smo z glavo že tam, lahko bi rekli da službeni koledar zamenjamo za zasebni oz. dopustni.

Kaj pa gospod na avtobusni postaji? Povedal nam je, da prevoz obstaja dvakrat na teden in da pride na postajo v upanju, da je zadel pravi dan. Dvomim, da je imel dotični mož za ta dan našega slučajnega srečanja konkretne načrte. Živel je, kot rečemo, iz dneva v dan. S tem frazemom v prvi vrsti povezujemo lenarjenje, življenje brez načrta za prihodnost. Ima pa še nek drug pomen – živeti brezskrbno, živeti za ta trenutek.

Odkrito lahko rečem, da tudi sam spadam v krog ljudi, ki pogostokrat načrtujejo in premišljujejo o prihodnosti. Če ostanejo načrti neizpeljani, jih prestavim ali pa načrtujem znova. Redko – v prenesenem pomenu – stojim na avtobusni postaji in čakam, da se bom morda lahko kdaj premaknil s točke, zaradi načrtov pa pogostokrat primanjkuje tudi časa za spontanost in nepričakovano. Na eni strani zaradi detajlnih načrtov ni več prostora za nepričakovano srečanje, kratkoročno dobro delo ali pa za kakšno dejavnost, ki bi nas prav v določenem trenutku zanimala ali veselila, na drugi strani pa preživljamo sedanji trenutek z načrtovanjem neznane prihodnosti. Dajemo, ne, celo žrtvujemo čas, ki nam je dan danes, da bi v bodoče nekaj storili.

Morda se bomo prav med temi počitnicami začeli zavedati dragocenosti trenutka, tistega, s čimer smo soočeni prav danes in zdaj. Zavestno doživljajmo naše okolje in čas, tudi če lenarimo ali se vdajamo brezdelju. Veselimo se vsakega prostega »okna« v koledarju in ga ne zapolnjujmo takoj z novimi načrti.

S prijateljema in neznancem smo na ta poletni dan v samotnem gorskem kraju, daleč proč od večjega naselja, dočakali avtobus. Po vožnji smo se znašli v malo večji vasi brez hiše za goste, penziona ali hotela. Vroče poletje se je spremenilo v deževje in zopet smo, tokrat brez načrta, čakali na prevoz v še večje naselje.

Dominik Urak