Organisation / Organizacija

Katholische Jugend / Katoliška mladina

Pisateljski natečaj na Slavistiki

Pogovor s Tino Jovanović in članom komisije Felizianom Ibounigom

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Felizian Ibounig (privatnia arhiv)

Kaj jih je navdihnilo? 1. del

Spomladi je Inštitut za slavistiko Univerze v Celovcu organiziral prvi pisateljski natečaj, kjer so se za nagrade potegovala prozna besedila v slovenščini, ruščini in bosanščini/hrvaščini/srbščini. Kriteriji so bili namenoma postavljeni nizko z namenom, da bi na natečaju sodelovali vsi – vseeno, ali je jezik, v katerem pišejo, njihov materni jezik ali ne. V ospredju je bila ustvarjalnost. Komisijo so sestavljali Teodora Kovačević (bosanščina/hrvaščina/srbščina), Tatiana Willmann (ruščina) ter Felizian Ibounig, ki je ocenjeval besedila v slovenščini.

V močni konkurenci so najbolj prepričala prozna besedila »Voz« (slo. Vlak) v srbščini študentke Tine Jovanović, »Nikoli ne na morju« v slovenščini pisatelja Stefana Feiniga in »Что это было?« (slo. Kaj je bilo to?) študentke Meri Museliani. Kaj je zmagovalki in zmagovalca navdihnilo pri pisanju in kaj o ocenjevanju umetnostnih besedil pravi član komisije, Felizian Ibounig, lahko preberete tu.

Vabimo vas tudi k branju zmagovalnih besedil v vseh treh jezikih, ki so na voljo na spletni strani Inštituta za slavistiko (https://www.aau.at/slawistik/). Upamo, da bo to več ljudi navdihnilo, da bodo tudi sami začeli pisati svojo zgodbo.

Ta teden objavljamo pogovor s Tino Jovanović in članom komisije Felizianom Ibounigom, naslednji teden pa boste lahko na mladinski strani prebrali pogovor s Stefanom Feinigom in Meri Museliani.

Tina Jovanović

Zakaj ste se odločili za sodelovanje in kaj vas je navdihnilo pri pisanju besedila?

K sodelovanju na natečaju me je spodbudila želja po spremembi po letu, ki je bilo za vse nas težko. Svojo zgodbo, ki sem poimenovala »Voz« (slo. Vlak), sem napisala s perspektive majhne deklice: Anđa, ena od tisočerih otrok, ki so bili med letoma 1941 in 1945 deportirani v koncentracijsko taborišče Jasenovac, me spominja na mojo ljubljeno babico. Moji stari starši so bili med temi otroki in so preživeli.

Na Univerzi v Celovcu študirate ruščino kot prvi jezik in bosanščino-hrvaščino-srbščino kot drugi. Zakaj ste se odločili za pisanje v srbščini?

Moja strast je že od nekdaj pisanje in to v mojem maternem jeziku, srbščini. Obožujem ruščino, vendar sem čustva, ki so za to zgodbo pomembna, lahko izrazila le v maternem jeziku.

Besedilo je žirijo spomnilo na zgodbe jugoslovanskega pisatelja Danila Kiša. Kako to razumete?

Med pisanjem se nisem zavedala, da moja zgodba spominja na Kiševe zgodbe. V oceni je žirija zapisala: »Toda vlak v tej zgodbi je le metafora za vse, kar moramo po branju razumeti.« Tudi Danilo Kiš ne omejuje bralk in bralcev, ampak pripoveduje le to, kar se je zgodilo. To je odločilna točka in je zame zelo pomembno. S prefinjenim pripovedovanjem o tem, kaj se je zgodilo, bralke in bralce spodbudimo k razmišljanju.

Felizian Ibounig

Kot študent ste vajeni, da profesorice in profesorji ocenjujejo vaše delo. Kako se je bilo enkrat postaviti v njihovo vlogo in ocenjevati dela študijskih kolegic in kolegov?

Ko so me prosili, da bi sodeloval pri natečaju v vlogi komisije, nisem dolgo razmišljal in hitro prikimal, saj obožujem literaturo. Lepo je videti, kako nadarjeni mladi ustvarjajo in se kreativno udejstvujejo. Ob tej poti jim rad pomagam in stojim ob strani. Ocenjevanje besedil zame ni povsem novo, je pa vselej zanimivo in polno izzivov: Lepo je spoznavati in primerjati različne umetnostne sloge in pristope avtoric in avtorjev, zato tudi ni povsem enostavno določiti najboljšo ali najboljšega.

Kako doživljate pisateljske natečaje, kot je bil na primer ta na Inštitutu za slavistiko?

Pisateljski natečaji oživljajo in popestrijo študentsko vsakdanje življenje ter dvigujejo atraktivnost slavističnega oddelka, obenem pa nudijo mladim slovenskim avtoricam in avtorjem na Koroškem konkretne priložnosti za praktično udejstvovanje v naši prelepi materinščini.

S čim vas je navdušilo zmagovalno besedilo v slovenščini?

Slovensko prozno besedilo »Nikoli ne na morju« me je prepričalo tako na osnovi jezikovnih kot tudi vsebinskih kriterijev ocenjevanja: avtor se spretno poigrava z besedami; jezikovna plat besedila je na visoki ravni, obenem besedilo odlikuje visoka stopnja slogovne pravilnosti. Poleg tega je za oddano besedilo značilna izrazita pripravljenost za eksperimentiranje tako v vsebinskem kot tudi jezikovnem pogledu. Besedilo tudi izpolnjuje kriterij družbene pomembnosti, saj je v središču pozornosti ranjena človeška psiha.

Pripravila: Kristina Kragelj