»Kako je življenje lepo« - Ljuba Irmi, ta stavek si izrekla velikokrat. Tako rada si živela. Tako rada bi še živela … Življenje si zajemala s polno žlico, potovala si, raziskovala, študirala in vedno marljivo delala. Odraščala si na Obirskem in na ljudsko šolo tam si imela najlepše spomine. Maturirala si na Dvojezični trgovski akademiji v Celovcu, nato te je pot zanesla v Gradec, kjer si začela študirati ekonomijo. Kaj kmalu si spoznala, da svet ekonomije ni zate, odločila si se za študij slovenščine in ruščine na pedagoški smeri. Da bi se bližje seznanila z jezikom, si nekaj časa preživela tudi v Rusiji. Gradec te je zaznamoval v najlepšem pomenu besede, v Klubu slovenskih študentk in študentov v Gradcu si doživela veliko lepega, prevzela pa si tudi odgovorne funkcije. Kljub temu da si se imela v glavnem mestu Štajerske tako lepo, je bila tvoja želja, da se vrneš nazaj na Koroško. Opravila si pedagoško prakso na Slovenski gimnaziji in tam si se s svojim delom in metodami res izkazala.

Službo si nato novembra 2019 dobila na Katoliški mladini. »Delo z mladimi me neizmerno veseli,« si zapisala v Nedelji, ko si se predstavila kot referentka KM. Z veseljem si se lotevala projektov, organizirala izlete, sodelovala z mladimi, vedno pa si pogledala tudi malo prek svojega delovnega področja. Ni ti bilo težko lansko leto pripraviti pustnega videa Katoliške akcije ali prevzeti tehnične podpore za Novoletno srečanje. Ni ti bilo težko speči pogače za skupno mizo in vsakomur nameniti lepe besede ter ponuditi pomoči, če jo je kdo potreboval. Vse to si delala z neverjetno veliko energije. Tvoj angažma je najprej onemogočila korona, kmalu zatem pa si izvedela za svojo težko bolezen. Želela si narediti vse, da boš ozdravela. In nekako se nam je zdelo: »Če kdo zmore to premagati, potem je to Irmi.« Kemoterapije so ti jemale energijo, a še vedno si delala in se trudila. Zdravljenje je postajalo vedno bolj naporno. Skoraj dve leti si se borila, izzivi so bili mnogovrstni. Nisi rada govorila o svoji bolezni, raje si vprašala: »Kakšen je bil tvoj dan?« Pozorno si poslušala ali kaj pripovedovala iz svojega življenja. Ko so te iz Celovca prestavili v kliniko v Innsbruck, je upanje na popolno ozdravljenje spet dobilo nov zagon. Kombinacija najnovejših metod in usposobljenega osebja je dajala veliko upanja. Izvidi niso bili vedno ugodni, a vedno znova so poskusili še kakšno novo terapijo. Dokler nisi nato februarja, po eni od mnogih preiskav, slišala besed, da ne morejo narediti ničesar več … Težke besede so kljub vsemu prišle kot strela z jasnega, saj je bilo upanje še vedno močno prisotno. Želela si si umreti doma, na Obirskem. Napovedali so ti le še nekaj dni življenja … Kljub bolečini, ki je globoko zarezala v tvoje mlado srce, si vedela, kako želiš te dni preživeti: med ljudmi, saj si bila vedno zelo družabna. Poklicala si nekaj prijateljic in prijateljev ter jim povedala, da boš na Obirskem z veseljem sprejemala obiske, najbolj pa si želiš zabavo z brezalkoholnimi pijačami in z veliko petja. Kako neverjetno lepo se ti je ta želja uresničila. Obiski so prihajali od vsepovsod. Z nekaterimi smo se videli prvič, a je bila takoj vzpostavljena vez: »Aaa, ti si tisti, o katerem je Irmi pripovedovala …« In ti pogovori so bili zelo prijetni, saj si o vsakem govorila dobro. Željo po skupnem prepevanju ti je najlepše uresničila skupina Klika, v kateri si skoraj eno desetletje pela tudi sama. Klika ti je pripravila pravi koncert – in ti si še lahko pela zraven. Petje je bilo tvoja velika ljubezen. Če je kdo v teh dneh prišel k tebi žalosten, si bila ti tista, ki ga je razvedrila s svojim humorjem. Smeha je bilo veliko. Ko je nekdo začel pripovedovati zgodbo, se je vsak spomnil kakšnega doživljaja s tabo in v hvaležnosti o tem pripovedoval. Prva pesem, ki jo je na obisku pri tebi zapela Klika, je bila »Za prijatelje si je treba čas vzet' …« - in ti si to vedno dobro znala. Poleg tega si imela čas za sodelovanje v kulturnih društvih na Obirskem in v SPD Zarja v Železni Kapli, med drugim si igrala v igrah Ajša Najša in Gluha teta. Tudi v kapelški Enotni listi si sodelovala, pa seveda v obirski fari, kjer si nekaj časa prepevala pri cerkvenem zboru, posebej rada pa si pela pri trikraljevski akciji. Vedno si iskala poti in ne izgovorov, takšen je bil tvoj način življenja: iskanje rešitev, namesto da bi se pritoževala.

Kako ganljivo je bilo, ko ti je v četrtek Hanzej Rosenzopf podelil bolniško maziljenje – ob tebi je bil v postelji 6-mesečni dojenček, sin tvoje dobre prijateljice. Videlo se je, kako eno življenje raste, drugo ugaša … Naslednji dan ti je duhovnik Drago Svetko prinesel še obhajilo. Ker je bila hiša polna petja, je dejal, da zdravniki naredijo svoje, pesem naredi zelo veliko, pa tudi Bog nekaj naredi.

A Božjo voljo je tokrat res nemogoče razumeti in tako težko dojeti. V nedeljo si bila že zelo šibka in utrujena, pet minut pred polnočjo pa se je prav na nedeljo, 13. februarja, izteklo tvoje mlado življenje. Poslovila si se na Obirskem, kot si si želela. Kako si se veselila, da se boš preselila domov, da boš prenovila hišo, da boš lahko skrbela za mamo in večkrat obiskovala očeta v Domu Gregor v Železni Kapli. Še en teden pred slovesom si mami v bolnišnici v Innsbrucku navdušeno razlagala, katera drevesa bi rada nasadila in to, da bodo travniki okoli hiše polni cvetja za čebelice. Zdaj se vračaš nazaj na Obirsko, a tako zelo drugače, kot je bilo načrtovano …

Pomlad se prebuja, ti pa je ne boš videla.

»Hodil sem po sončnih tratah,
vprašal ptičke: »Kje si ti?«
Pa so mi zažvrgolele
in so rekle, da te ni.«

Ampak Irmi, ti si še z nami – na prav poseben način, s sledovi, ki si jih zapustila, z mrežo, ki si jo spletla, s praktičnimi nasveti, ki si jih vedno imela na zalogi, s pričevanjem, kako si prenašala svoje veliko trpljenje, in z naročilom, naj živimo življenje v polnosti, ker je tako lepo. Ko se bo končala pot našega življenja, pa bo za nas lažje, saj bomo vedeli, da nas na drugi strani čakaš ti: z nasmehom in dobro voljo.

»Kogar imaš rad, nikoli ne umre, le daleč, daleč je …« Ti pa boš ostala blizu, čisto blizu – v srcu.

Mateja Rihter