Otroci so se zbirali ob travniku v polnem cvetju. Na travniku je bilo dovolj modre, zelene, rumene in rdeče barve. To so bile tudi barve letošnjega otroškega dneva v Selah. V teh barvah so bili tudi keglji, fotografirani na lepaku in programskih zvezkih.

»Mi smo na poti …« je bilo geslo letošnjega Otroškega dneva. In na to pot so se pripravljali otroci pred Gospodarskim centrom v Selah. Malo so morali še počakati, kajti nekaj časa je še trajalo – brez programskega zvezka ni šlo. Potem pa so se odpravili na pot. Na poti do cerkve so videli najrazličnejše barve. Tu je bila barva ceste, po kateri so hodili, nebo je iskalo in našlo najlepšo barvo za lepo vreme, različne barve so imeli tudi avtomobili, najlepše in najbolj sveže barve pa so bile v cvetlicah ob cesti.

Otroci so bili so svojimi spremljevalkami in spremljevalci na poti v farno cerkev v Selah. Ko so prispeli pred cerkev, sta jih že pričakovala duhovni asistent Katoliške otroške mladine Jože Markowitz v svojem posebnem mašnem plašču s keglji v štirih barvah. Ob njem pa je tokrat bil škof Jože Marketz, ki je rekel: »Rad sem med vami«. Akolit in podpredsednik župnijskega sveta fare Sele Martin Kelih je zbranim otrokom in škofu povedal, da je ta otroški dan že tretjič v Selah. Nato so zbrani pogledali, ali je cerkev dovolj velika, da sprejme vse. Bila je polna kot redkokdaj.

»Naj bo lep ta dan,« je v cerkvi pel otroški zbor Pevskega društva Sele pod vodstvom Mirje in Barbare Oraže. Na oltarju so že stali štirje keglji: moder, zelen, rumen in rdeč. Med mašo so se kegljem pridružili še drugi. »Smo na poti,« so rekli otroci in dodali nove keglje. Tudi z vsako prošnjo so prinesli pred oltar nov kegelj.

O sledeh na poti življenja je govorila zgodba. Deklica je bila navajena, da je ob svojih stopinjah vedno videla še druge večje stopinje. Nekdo jo je v življenju, kakorkoli ji je že šlo, vedno spremljal. Zamislila se je, ko naenkrat v pesku ni več videla svoje sledi, ampak samo veliko sled velikih stopinj. Ko je o tem razmišljala, je kmalu ugotovila, ko ji ni šlo dobro, jo je nesel Bog. O dolgi poti je potem spregovoril Jože Markowitz. Celo leto je bil na dolgi poti. Včasih se je počutil tudi osamljenega, a vedno je čutil tudi moč od zgoraj. Praznina v srcu in duši se je napolnila. Pa še nekaj je rekel: Priti v Santiago de Compostella je bil poseben trenutek, ampak najlepše je bilo priti domov. Na to, kar je pripovedoval Markowitz, je navezal škof Marketz. Pogovarjal se je z otroki. Prosil jih je, da mu povedo, koliko kilometrov je bil na poti. Nazadnje je bilo jasno: 6000 kilometrov dolga je bila njegova pot. Tudi Jezus je bil vedno na poti in je pomagal tistim, ki so ga potrebovali, je rekel škof. Rekel pa je tudi: »Nismo sami na poti, Jezus hodi z nami skozi življenje.«

Posebna je tudi pot referentke Katoliške otroške mladine Andreje Lepuschitz. Povabljena je bila, da gre pred oltar. Tam se ji je škof zahvalil za njeno delo. Letos je organizirala že svoj 30. Otroški dan. Njen prvi otroški dan je bil v Selah, prav tako kot letošnji.

Posebna barva sveta maše je bila glasba. To je bila pesem otroškega zbora, orgelska spremljava (Timotej Dovjak in Sepi Mairitsch) ter melodije saksofona (Tatjana Oraže-Vauti).

Otroški dan skozi otroške oči

Otroški dan je bil že 30-ič prostor veselja, igre in ustvarjalnosti. Ta stalnica Katoliške otroške mladine povezuje generacije in razveseljuje otroke iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev. Ob jubilejni obletnici smo zbrali vtise nekaterih mladih udeležencev, ki so z nami delili, kaj jim je bilo letos najbolj všeč.

Levin:

»Tu sem s prijatelji in skupino iz Ledinc. Meni je všeč, da se lahko igram in rišem in da sam nekaj izdelujem. Naredil sem si lastno panovo piščal iz slamic. Dan mi je zelo všeč.«

Dara, Sanja in Mila:

»Me smo prijateljice in smo prišle s svojimi starši. Nam je najbolj všeč gledališki fundus. Tam se lahko preoblečemo in smo se že preoblekle v različne vloge. Šminkanje je tudi luštno.«

Thomas in Michael:

»Brata sva in sva prišla z mamo. Najbolj všeč so nama danes igre. Veliko sva se že igrala. Najbolj luštno je bilo kegljanje.«

Anna, Hanna, Michaela in Matteo:

»Prišli smo z avtobusom iz Šmiklavža ob Dravi. Nam je najbolj všeč šminkanje, plesti kitke in gledališki fundus. Radi se tako preoblečeno sprehajamo po delavnicah in po Selah.«

Mathilda, Marie-Luisa, Matthäus z babico Christine:

»Obisk gasilskega doma je bil za nas zelo zanimiv. Tam smo z vodo podrli keglje. To je bilo zelo luštno. Dan je bil za nas zelo lep in lušten.«

Adrian:

»Najbolj všeč mi je današnja skupnost. Da smo se skupaj igrali na mnogih postajah in pri mnogih delavnicah. Zelo sem užival.«

Škof Jože Marketz

»Danes mi je najbolj všeč, da Otroški dan po 30-ih letih še vedno obstaja. Vedno je dovolj otrok. Tu vidiš, da je nastala stalnica, ki je neverjetno uspešna. To ima na sebi tudi nekaj.«