V letih 2019–2021 obhajamo leta Svetega pisma. Prav zato so bili letošnji Pastoralni dnevi posvečeni temi Sveto pismo. Teologinja Katrin Brockmöller iz Stuttgarta je na svojih predavanjih nakazala nove pristope branja in razlaganja svetopisemskih besedil. Udeleženci zasedanja pa so imeli priložnost, da so se v aktualni razstavi v Muzeju Wernerja Berga podali po sledovih božje besede v umetnosti.

Poslušati, brati, živeti so gesla, s katerimi želijo odgovorni v prihodnjih treh letih privabiti čim več ljudi, da bi segli po Svetem pismu in ga začeli na novo brati. Da imajo besede Svetega pisma mnogo povedati vsakemu posamezniku, je predavateljica Katrin Brockmöller na svojem predavanju nakazala s številnimi slikami. Prva je bila slika o rasti: z branjem Svetega pisma rastemo. »Za nekatere je že branje naporno. Da pa razumemo božjo besedo, jo je treba vedno znova brati. Ponavljati besede, jih recitirati, da nas prepojijo in v tem poglabljanju odkrijemo, katero sporočilo nosijo za nas.« Božjo besedo je opisala kot prostor, v katerem je polnost življenja in je bralec in bralka povabljen, da poskuša razumeti smisel besed. »Pozorno branje, razmišljanje in poglabljanje v posamezne stavke in besedila Svetega pisma pomagajo dojeti smisel pisanega, ki ga včasih razumemo dobesedno. V antični dobi so besede razlagali moralično. Svetopisemske besede razlagamo tudi alegorično. Človeka pa nagovarja mistični in duhovni pomen besede, ki povezuje človekovo dušo z Bogom.« Predavateljica Katrin Brockmöller je z udeleženci pastoralnih dnevov delila svojo navdušenost nad Marijinim kipom v znameniti katedrali v Chartres, kjer Marija v rokah drži knjigo in bere. »Z branjem nastaja odnos. Odnos med bralcem in Bogom. So besede, ki nagovorijo, pritegnejo, ki jim sledimo. Besede se dotaknejo človeka in ustvarijo odnos. Sveto pismo vabi, da ga beremo, najdemo mir in lahkotnost. Ob primeru 22. psalma je predavateljica predstavila širino človeškega odnosa do Boga – v vseh odtenkih.

Medtem ko je predavateljica govorila o Svetem pismu v slikah, so udeležence pastoralnih dnevov v Muzeju Wernerja Berga nagovorile slike in skulpture. V letošnji razstavi so trije umetniki Käthe Kollwitz, Ernst Barlach in Werner Berg postavili v središče svojih stvaritev človeka, njegove skrbi in stiske, prav tako kot sanje in upanja. Ob treh izbranih umetninah je Arthur Ottowitz predstavil delovanje dveh nemških umetnikov Käthe Kollwitz in Ernsta Barlacha, ki sta bila velik zgled podjunskemu slikarju Wernerju Bergu.

Že sama muzejska postavitev – Barlachov Jezus kot učitelj sredi poznih del Wernerja Berga v soočenju z Bergovim božičnim oltarjem je povabilo za razmislek o človekovem življenju in nadnaravno in duhovno dimenzijo bivanja. Božično zgodbo je postavil Werner Berg pred Kravanke, hribe, ki niso obdajali samo njega, temveč tudi ljudi te pokrajine. Beg v Egipt, srečanje s Simeonom, prvo srečanje Jezusa z babico Ano, v hlevu ob oslu in volu, in sveta družina z Jezusom, ki razprostira roke kot Križani – so slike, ki govorijo jezik zamaknjenosti. Paralela tej božični sliki je Barlachov kip Kristusa, ki z odprtimi rokami deli svojo ljubezen. Barlachova največja umetnina pa je angel miru, ki lebdi viseč v gornjih prostorih muzeja.

Med slikami in kipi umetnice Käthe Kollwitz v muzeju najbolj pritegne gledalca kip matere z mrtvim sinom. V njem se zrcali univerzalna žalost ob izgubi ljubljenega človeka. Ob kipu, ki je v Nemčiji postavljen kot spomenik za vse žrtve 2. svetovne vojne, so se udeleženci spomnili svetopisemskih zgodb, ki govorijo o izgubi otroka. Tudi za Käthe Kollwitz je bila izguba sina krut udarec, še posebej, če vemo, da je sama zagovarjala odhod sina v vojsko. Občutek krivde je navdihoval vse njena poznejša dela.

V vseh treh izbranih umetninah se zrcali umetnikova povezanost s človekom in nadnaravnim. Tragika vseh teh umetnikov in prav teh treh njihovih umetnin pa je bila v tem, da so bile v času nacionalsocializma prepovedane. Kar je močno vplivalo na njihovo poznejše delovanje.

Micka Opetnik