Vsaka generacija želi »svoj prevod« Svetega pisma – a ne jezikovnega, temveč življenjskega. Približati mladim Sveto pismo, pomeni prevesti ga v njihov jezik: v njihov svet, življenjske navade in utrip. Kako povedati stare zgodbe na nov način in pri tem ne spremeniti in izgubiti bistva: Božje besede? To je bilo glavno vprašanje letošnjega Pastoralnega dneva, ki je v četrtek, 5. marca, potekal v Tinjah.

Prosite, iščite in trkajte

Sveto mašo v tinjski kapeli ob začetku Pastoralnega dneva je obhajal škof Jože Marketz, ki se je v svojem govoru navezal na dnevno Božjo besedo. »Če v Svetem pismu beremo odlomke pred današnjim besedilom, vidimo, da je ta govor na gori en sam izziv za naše tako imenovano krščansko življenje, saj govori o ljubezni do sovražnikov, o ločitvi, o miloščini, o postu, o zaupanju ... Povsod samo nekaj stavkov, ampak kljub temu imamo dovolj za vse življenje, če to preberemo, meditiramo in skušamo to živeti,« je dejal škof Marketz in dodal, da je to včasih na meji človeških zmogljivosti, tega sami ne zmoremo. Jezus pa nam želi povedati, da to zmoremo, če se povežemo z njim, s Stvarnikom. Ko je škof Marketz premišljeval o Jezusovih besedah: prosite, iščite in trkajte, se je spomnil svojih prijateljev brezdomcev, ki so ga dostikrat čakali, iskali in prosili. »Te tri besede: prosite, iščite, trkajte – to je kar zahtevno. Vedno pa sem se veselil, da mi zaupajo. Lep občutek je, da ti kdo tako zaupa, da ti sledi, da trka, ker ve, da bo ob tebi nekaj dobil. Ne gre samo za denar, gre tudi za Božjo besedo, gre za vsakdanje stvari, ki so izraz našega življenja, ki ga vedno živimo skupaj z drugimi,« je dejal škof Marketz, ki zaupanje doživlja kot nekaj neverjetno lepega in pomembnega v življenju. Kot je pomembna tudi molitev. Zelo ga je nagovorila misel p. Rupnika, da je Cerkev Božje telo. Tudi sam sedaj ob neštetih pričakovanjih doživlja, da je Cerkev zelo ranjena. »In tudi mi jo še ranimo. To je nekaj, kar nekaj zelo globoko čutim. Bogu lahko zaupamo tudi to bolečino, ker je Cerkev njegovo telo. Kako lepo je, da imamo to vero, zaupanje v Boga, da z molitvijo lahko Bogu nekaj prepustimo.« Navezal se je še na svetopisemske besede: Vaš Oče, ki je v nebesih, bo dajal dobro tem, ki ga prosijo. »Spet smo pri zaupanju. Zaupajte, da boste dobro dobili in da tisto, česar ne boste dobili, morda niti ne bi bilo tako dobro. Iz starozaveznih molitev poznamo, da se vedno ozirajo nazaj na izkušnje prednikov. Kar so mi dali starši in moja babica – svoj odnos do Boga, to je nekaj, čemur jaz lahko verjamem.« Jezus vso postavo povzame v stavku: Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim. Škof Marketz se je v zvezi s tem zavzel za begunce: »Ko zvečer gledam televizijo, vidim slike beguncev na meji Grčije in Turčije, ki so katastrofalne. Katastrofalne so še bolj zaradi tega, ker smo mi kristjani. Če bi bili mi v njihovi koži, bi si gotovo isto želeli, mi pa jim tega ne damo.«

Pesek, voda in cement

»Cement.« Takšen je odgovor Gregorja Čušina na vprašanje, kaj mu pomeni Sveto pismo. »Sveto pismo mi pomeni to, kar pomeni zidarju cement. Moje življenje je nekaj, kar ni dokončno in dokončano, je nekaj, kar moram graditi vedno znova iz dneva v dan in pri gradnji uporabljam tri osnovne elemente: pesek – vero, kako hitro zna spolzeti skozi prste, vodo – molitev, odžeja, osveži, zalije, so sušni dnevi, in seveda cement – Božjo besedo, poveže, zlepi, da trdnost, včasih ne da dihati in duši. Vse troje je vedno nujno potrebno, a ne vedno v istem razmerju.« Sveto pismo je za Gregorja Čušina najljubša knjiga. Je Božja beseda, to govori Bog, tega se zaveda, a kljub temu se rad poigra s svetopisemskimi zgodbami. »Zelo lepo se mi je zdelo, ko je škof rekel, da je Sveto pismo provokacija. Ni samo informacija, ampak je provokacija. Jezus nobenega ni pustil hladnega,« je v svojem značilnem globoko duhovnem, a zelo zabavnem stilu nadaljeval Čušin. Iz Svetega pisma spoznava, da želi biti Bog konkreten. »Kdo je omenjen v evangelijih po imenu ali poklicu? Tisti, ki so nekaj hoteli od Jezusa. Vzgajali so me, da je cilj mojega krščanskega življenja priti k Jezusu, približati se k Jezusu. Zdaj, ko sem dopolnil 50 let, ugotavljam, da je to napačna smer. Ne, da se jaz približam Jezusu, ampak pustiti, da se Jezus približa k meni. Jezus bi rad naslonil glavo na moje prsi in poslušal, kako meni bije srce, za koga mi bije, za kaj mi bije.«

Gregor Čušin pravi, da je zanj Sveto pismo zabavna knjiga. » Ko se kot igralec učim besedilo in ko vstopam v vlogo, razmišljam o tem liku, kaj čuti, kaj dela.« Prav tako se zanimam za zgodbe ljudi za zapisom evangelija in beril. Sprašuje se na primer, ali bi desni razbojnik na križu izpovedal svojo vero, če ga ne bi levi provociral. Poetično razmišlja o tem, kaj čuti kruh, ki ga z dvema ribama delijo med velikansko množico. Ali pa kaj misli nevesta, ko je na svatbi v Kani Galilejski zmanjkalo vina. Pokazal je nekaj igralskih tehnik, kako vstopati v svetopisemske odlomke, kako jih predstaviti tako, da so razumljivi in ne v »jeziku Cerkve, ki je nekoliko zašel, da ga nihče več ne razume.« Popoldne je to predstavil še praktično. Skupaj s sinom Matijem je zaigral zgodbe Stare zaveze v predstavi Nepopolne rime: »Družina je fina in fino je imeti družino. Skupaj čez klance in skupaj v vsako strmino … Čutiš ljubezen in varnost in Božjo bližino …« Izvemo kako je bilo, ko ni bilo ničesar, kako je Bog ustvaril svet in kaj je Noe zapisal v ladijski dnevnik. Zgodbe iz Nove zaveze so prišle na vrsto v Evangeliju za Čušinu. Ko je tako prehajal iz srečnih v žalostne trenutke, iz hrepenenj v izpolnitve in iz višav v nižave, je postalo še bolj jasno, kako je Sveto pismo povezano z življenjem, kako je Sveto pismo polno življenja in kako je lahko naš zvesti spremljevalec v našem življenju.

Mateja Rihter