V Soboto, 9. 1. 2016, je Katoliška prosveta skupaj z Ženskim gibanjem in faro Bilčovs organizirala seminar z dr. Alenko Rebula iz Trsta,avtorico kar nekaj zanimivih knjig. Seminar »Naš življenjepis – ovrednotenje svojega življenja in prestanih težav – pogled nase z novimi očmi« je temeljil na knjigi »Vera vase«, ki jo je napisala Rebula skupaj z Josipo Prebeg na osnovi dela in raziskav zadnjih osmih let.

Razglabljale smo o tem, kaj nam je uspelo ohraniti od tega, kar smo prejele ob rojstvu, kaj smo ustvarile novega in kaj si želimo za prihodnost.

Življenje je sveta stvar. Pri rojstvu smo prejele telo. Ga sprejmemo in ga znamo ceniti, kakršen je? Mu znamo biti hvaležne za vse naloge, ki jih opravlja, ne da se tega zavedamo? Koliko bolezni premaga naš imunski sistem, da smo žive in zdrave? Ko naš imunski sistem prepozna nevarnost, takoj zazvonijo »alarmi«, pridejo varnostniki, ki škodljivce oz. napadalce uničijo in preženejo, pridejo očiščevalci in vključi se spominski sistem. To so naše celice s svojimi posebnimi nalogami. Telo si vse zapomni. Če ignoriramo te alarmne znake, telo ne more sprožiti vseh teh naravnih procesov. Če čutim, da komaj še stojim na nogah, a se še vseeno lotim pečenja peciva ali kakega drugega dela, je kot da izklopimo alarmni sistem. Predstavljajte si, da bi banka izklopila alarm, ker ne bi hotela slišati, da nekdo krade denar.

Naše telo hoče, da ga slišimo. Če gremo predaleč, pademo v nezavest. Podobno kot telesni deluje tudi naš duševni imunski sistem. Telo, razum in srce, duša morajo biti v ravnovesju.

Tega se moramo naučiti le, če si vzamemo čas, da se poglobimo vase, da lahko čutimo, se določenim občutkom posvetimo, jih poskušamo razumeti, sprejeti in šele nato spremeniti, kar je potrebno. Če nas boli duša, potrebujemo zdravilo in dolžne smo, da si ga preskrbimo. Zelo pomembno je, da si iščemo dobro pomoč oz. spremstvo, ki nas uči in nam stoji ob strani. Le če zaznamo občutke, se lahko branimo pred tem, kar nam škoduje, kajti tako kot telo lahko tudi duša pade v nezavest.

Posvetile smo se tudi vprašanju, kaj smo spremenile oz. razvile v svojem dosedanjem življenju. To vprašanje je močno povezano s krivdo, ki smo jo nekomu storile bodisi namerno ali nenamerno ter s krivicami, ki smo jih same doživele. Znamo odpuščati? Ne le z razumom, temveč s srčno iskrenostjo. Namesto da sovražimo in zapremo svoje srce, ljubimo in gremo naprej, da lahko mirno živimo. Srce je kralj življenja, ki ima svojo modrost. Tudi pri tem razglabljanju smo ugotovile, da je zelo pomembno, da dopustimo pomoč in tako lahko pomoč tudi vračamo in delimo z drugimi. Prav tako pomembno kot odpuščanje drugim je tudi odpuščanje samemu sebi. Usmiljenje do drugih ni nič manj pomembno kot usmiljenje do same sebe. Usmiljenje pomeni razumeti, da smo ljudje in zato tudi delamo napake. Če nekoga zaradi neke krivice sovražimo in ta občutek spoznamo, ga smemo iskreno sprejeti, a ne smemo v njem obtičati, temveč ga moramo prehoditi. Naredimo naslednji korak, kajti resnica vodi vedno v ljubezen.

Vprašale smo se, kako smo obogatile svoj rod? Kaj smo spremenile, kar pred nami še ni bilo, in sicer v odnosu med možem in ženo, v odnosu do otrok, do okolja, denarja, dela, sorodnikov, do počitka, zabave, …

Ob koncu pa smo razmišljale, kaj naj bo vodilo življenja vsake posameznice za bodočnost.

Zapisala udeleženka seminarja Rezka