Na letošnjem 50. Izobraževalnem seminarju za cerkvene pevke in pevce, organiste, pevovodje, kantorje in liturge krške škofije je bil v središču pozornosti Jože Ropitz. Kar dve 50-letnici je praznoval: pred 50-imi leti je bil Jože Ropitz imenovan za škofijskega kantorja in pred 50-imi leti je izvedel tudi prvi Izobraževalni seminar za cerkvene pevke in pevce. Teh preteklih 50 let tudi pomeni, da se je skoraj vsak cerkveni pevec ali vsaka cerkvena pevka v krški škofiji vsaj enkrat, če ne večkrat, srečala s škofijskim kantorjem krške škofije Jožetom Ropitzem. 

Kakšno službo opravlja škofijski kantor, to je mogoče v drugih škofijah težko razložiti. Tam te službe ni. Nedelja je pred 50-imi leti, novembra 1969, z naslovom »Za poživitev petja pri liturgiji« objavila vest, da je Jože Ropitz postal škofijski kantor. 50 let pozneje stoji v kapeli Doma v Tinjah in posluša, kako takšna poživitev petja doni, za katero se je z vso vnemo trudil leto za letom. Udeleženke in udeleženci letošnjega izobraževalnega seminarja Referata za cerkveno glasbo pri Dušnopastirskem uradu majhno tinjsko kapelo s svojim petjem spremenijo v mogočno katedralo. Med njimi je človek s srcem, ki bije v pravem taktu samo, kadar je del liturgije tudi vrhunsko petje.

Ravnatelj Dušnopastirskega urada Tonč Rosenzopf-Jank se je po maši zahvalil škofijskemu kantorju Jožetu Ropitzu za njegovo že pol stoletja trajajoče delo. Na začetku je citiral Nedeljo in tako razložil odločitev krške škofije, zakaj je ustvarila mesto škofijskega kantorja in kaj je njegova služba. »Prenovljena liturgija zahteva tudi v petju temeljito reformo, ki naj tesneje poveže sodelujoče vernike pri sv. opravilih prav s petjem, ki je globok izraz sodoživljanja. Že pregovor pravi: Kdor poje, dvakrat moli. Že pred tremi leti je celovška škofija poslala na Dunaj na Glasbeno akademijo za cerkveno glasbo Jožefa Ropitza. Po končanem študiju je Ropitz imenovan za škofijskega kantorja, ki ima nalogo, da rešuje vsa vprašanja na cerkveno-glasbenem področju in je pristojen, da pomaga duhovnikom ter cerkvenim pevovodjem pri njihovih težavah ob spremenjenih liturgičnih obredih.«

 

Petdeset let pozneje, v kapeli Doma v Tinjah z mozaiki Marka Rupnika, je Tonč Rosenzopf-Jank dodal naslednje besede zahvale za neumorno delo škofijskega kantorja Jožeta Ropitza: »Na liturgijo in cerkveno glasbo si vedno gledal kot na najpomembnejši in najlepši življenjski žili Cerkve, zato si prav njima posvetil svoje življenje kot duhovnik, glasbenik in skladatelj. Čeprav je tvoja največja skrb veljala razvoju cerkvene glasbe v škofiji in petju v slovenskem jeziku, si vedno prestopal tudi meje in spletel povezave po vsej Evropi kot podpredsednik avstrijske komisije za cerkveno glasbo. Pod tvojo taktirko sta nastali knjiga Slavimo Gospoda in Gloria, dvojezični molitvenik in pesmarica za dvojezične fare krške škofije.« Nato je našteval visoka odlikovanja, ki jih je Ropitz prejel z več strani. Omenil je medaljo Orlanda di Lassa, eno izmed najpomembnejših evropskih nagrad na področju cerkvene glasbe. Ni pozabil omeniti Ropitzeve pobude za najvišje odlikovanje na področju cerkvenega petja, Cecilijino medaljo. Ropitz te medalje ni prejel, vendar hrani doma njen dragoceni prvi osnutek. Velika srčna zadeva škofijskega kantorja pa je bila tudi zamisel za Slovenske šmarnice pri Gospe Sveti. Letos bodo ljubitelji cerkvenega petja nanje povabljeni že dvaindvajsetič. Tonč Rosenzopf je zaključil: »Vera in glasba nosita v sebi posebno povezovalno moč. Molitev in melodija nam dajeta upanje prav tedaj, ko smo v življenju soočeni z mejami in omejitvami. Molitev in melodija sta brezmejni in ostajata večni.«

Referent za cerkveno glasbo pri Dušnopastirskem uradu Pavel Zablatnik je poudaril, da se je Jože Ropitz »z vsem strokovnim znanjem in sproščenostjo uspešno trudil za skupno novo pesem Gospodu, ki je slišna po vsej škofiji«. Vsakoletni izobraževalni seminar je zanj srečanje cerkvenih pevk in pevcev iz dvojezičnih dekanij z novimi cerkvenimi pesmimi, ki potem najdejo pot med vernike v vsako dvojezično župnijo. Tudi letos so zbrane pevke in pevci na »dobrem temelju s tradicijo« spoznavali nove pesmi za sodobni čas. Kot strokovnjakinje in strokovnjaki so jih spremljali Michael Joham Veronika Karner, Saša Kassl, Sigrid Konnerth, Špela Mastek in Damjan Oitzl. 

Glasba ti je bila takšen dar. Zanjo si gorel in navduševal druge in to delaš tudi danes. Vem, to boš delal do konca življenja.

Jurij Buch, ki je somaševal, je poudaril, da Jožeta Ropitza, ki je pri sveti maši sedel med pevkami in pevci, rad zastopa. Dodal je: »To mašo pojmujem kot zahvalno mašo, ko gledamo na veliki zaklad, ki si ga nam s petjem in komponiranjem položil v roke, ušesa in srce.« Jurij Buch je zbranim povedal, kaj se je od Jožeta Ropitza naučil: »Če ti je dan dar, ki pride od Boga, si dolžan, da osrečuješ druge. Glasba ti je bila takšen dar. Zanjo si gorel in navduševal druge in to delaš tudi danes. Vem, to boš delal do konca življenja.« 

Vincenc Gotthardt

 

Ritem in akordi namesto kontrapunkta 

50. Izobraževalni seminar za cerkvene pevce je lepa priložnost, pogledati na prehojeno pot za kakovostnejšo cerkveno petje v krški škofiji. Za Nedeljo je na to pot pogledal Andrej Feinig. 

Kako se je začelo? Škof Josef Köstner je poslal nadarjenega duhovnika Josefa Ropitza na študij cerkvene glasbe na Dunaj. Tam je spoznaval takšne korifeje kot Antona Heillerja v živo. Svoje kar precej sodobne nazore je mladi Jože Ropitz po povratku hotel zasidrati tudi na Koroškem. Ker je znal oba domača jezika, je bil še posebej dobro pripravljen za oranje ledine na Koroškem. Z ljubiteljem vsega lepega v cerkveni glasbi Maksom Mihorjem, ki je bil tedaj že župnik v Kotmari vasi, sta leta 1969, ravno v času močnih pretresov v cerkveni glasbi, začela s prvim seminarjem za cerkvene pevce: Maksi Mihor je dirigiral, Jože Ropitz pa s klavirja podpiral petje. Literatura: slovenske in latinske maše, ki so se obema zdela vredne predstavitve.

Pravzaprav je bilo zelo malo nemške literature, kar se je seveda do danes precej spremenilo. Nemščina je postala zelo pomembna, ritmične pesmi ali bolje tako imenovana nova cerkvena pesem si je utirala pot. Strokovno rečeno: ritem in akordi so postali glavni, starodavni kontrapunkt ni več pomemben.  

Stroške hrane in prenočitve je vedno prevzela fara pevcev. Redkokateri seminar na južnem Koroškem je privabil cerkvene pevce iz tako različnih pokrajin: od Zilje do Suhe in Djekš si srečal vse, kar dokazuje poseben talent Jožeta Ropitza do združevanja nasprotij. Višek Ropitzeve

ustvarjalnosti so bili gotovo njegovi skladateljski prispevki k slavnostni maši ob obisku papeža Janeza Pavla II v Krki. In ravno iz te Ropitzeve maše za Krko smo na tem 50. jubilejnem srečanju zapeli nekaj delov.

Seveda, čas je šel naprej in marsikateri cerkveni glasbenik stare šole ni ravno vesel nad poplavo sodobnih pogosto slabo prevedenih t. i. novih cerkvenih pesmi.

Vendar: seminar v Tinjah je pokazal, da živi tudi še ona druga, bolj melodična, skladateljsko urejena cerkvena zborovska pesem in da ljudje ljubijo tudi naše staro pesemsko izročilo. Čas bo odločal.

 Maks Mihor in Jože Ropitz sta nakazala novim rodovom, kako naprej. Več jima ni bilo treba.

Andrej Feinig