Nagelj, klas žita in hleb kuha. To je bila simbolična zahvala odgovornim za sodelovanje pri letošnjih Slovenskih šmarnicah v nedeljo, 29. maja 2022, v stolnici Gospe Svete. Letošnje srečanje je privabilo mnogo romarjev in dobro je bila sprejeta tudi romarska sveta maša, ki je skupaj s Slovenskimi šmarnicami dala Gospe Sveti, »najstarejši slovenski romarski cerkvi« (Jože Kopeinig) pečat slovenskega dneva.

Referat za cerkveno glasbo, ki ga vodi Pavel Zablatnik, je letošnje šmarnice postavil v spomin na 50-letnico sinode krške škofije, na kateri je bil sprejet tudi Dokument o sožitju Slovencev in Nemcev v škofiji. Zato so na letošnje šmarnice povabili tudi nekdanje sinodale iz slovenske narodne skupnosti. Eden od sinodalov Jože Kopeinig je vodil dopoldansko romarsko mašo in na začetku opozoril na posebno izrazito znamenje romarskih cerkva. »Ko stopate v svetišče, vidite vdolbeni prag. Mnogo generacij je stopalo v to svetišče čez ta prag. Tudi mi se pridružujemo tem romarjem do današnjega dne.« Posebej je pozdravil romarje, ki so prišli iz Slovenije, saj so se znašli v najstarejšem slovenskem svetišču in so lep dokaz povezanosti Slovencev to- in onstran meje. S kora cerkve je napolnil stolnico med mašo s svojim nezamenljivim zvenom Mešani pevski zbor Anton Foerster iz Ljubljane. Jože Kopeinig pa je v svoji pridigi razmišljal o molku in poslušanju. Poudaril je, da nas Marija uči molčanja in premišljevanja božje besede, preden spregovorimo. »Besedam moramo dati prvoten pomen, tega pa pridobijo, če v molku prisluhnemo človeku, s katerim govorimo. V življenju preveč govorimo in vprašanje ostaja: znamo z nedeljenim srcem prisluhniti, kaj drugega teži. Samo če komu prisluhnemo, takrat ga pridobimo in bo tudi on poslušal naše besede. Največkrat smo si v molku bližje kakor v besedi. Kdor zna prisluhniti, spoštuje dostojanstvo sočloveka. Pa še nekaj: Biti moramo pozorni na to, česar ljudje ne povedo.« Med mašo pa tudi pri šmarnicah so izvabljali melodije iz zvonov pritrkovalci iz Goriških Brd.

Uvod v šmarnice je bil koncert duhovnih pesmi. Letos so nastopili MePZ Pevskega društva Sele pod vodstvom Romana Verdela, Mešani pevski zbor Anton Foerster iz Ljubljane pod vodstvom Damijane Božič-Močnik in stolni zbor Gospe Svete pod vodstvom Ingrid Klogger. Na koncu so nastopili vsi zbori skupaj. Dirigiral jih je Roman Verdel.

Zbrane pri letošnjih šmarnicah je pozdravil stolni župnik Josef-Klaus Donko. »Veselim se, da ste tu,« je rekel. Nato pa dodal: »Med letom prihajajo v stolnico pri Gospe Sveti tisoči romarji. Slovence spoznamo po tem, kako z vso notranjo močjo z njih molitvijo in petjem dajejo duši krila. In ko potem odidejo, zapuščajo duhovno moč, ki ta kraj bogati.«

Šmarnično pobožnost je vodil Janko Krištof. Zbrane je nagovoril in poudaril: »Veseli smo, da se kot slovenska narodna skupnost že dolga leta smemo srečevati na tem svetem kraju, ki je iz zgodovinskih razlogov za našo samobitnost tako velikega pomena. Obhajati slovenske šmarnice pri Gospe Sveti je nekaj posebnega za nas, ki živimo tukaj na Koroškem. Nič manj odlično pa to ni za vse, ki se nam pridružujete iz matične Slovenije ali pa iz kateregakoli drugega kraja širnega sveta, kamor vas je zanesla usoda. Tukaj še posebej začutimo dragocenost naših korenin in se počutimo povezane z vsemi, ki so goreli za verske in narodne vrednote in zanje prelivali pot ali pa celo svojo kri. Danes pa so se nam pridružili tudi nekateri nemški sodeželani, še posebej pa cerkveni zbor, ki v tej cerkvi redno prepeva in skrbi za lepoto bogoslužnega petja. Povabili smo jih, da se nam pridružijo v letu, ko obeležujemo 50. obletnico škofijske sinode, ki je za celotno našo škofijo še poseben mejnik. Letos se bomo še na drugih krajih in na druge načine spominjali te obletnice, danes pa v slovenskih šmarnicah dajemo poudarek s tem, da morda damo mesto tistemu zboru, ki je z mojega vidika ob škofovskem posvečenju dal najlepše znamenje spoštljivosti do nas Slovencev. Ko smo se namreč na predvečer škofovega posvečenja srečali v ogromni množici tudi že tukaj pri Gospe Sveti, se je ta slovesnost pričela prav s slovensko Marijino pesmijo iz ust tukajšnjega domačega cerkvenega zbora. Ta simbolična gesta, da namreč nemški zbor pozdravi škofa, ki prihaja iz slovenske narodne skupnosti s slovensko pesmijo, je v mojih očeh do danes najlepši izraz tega, kar je v teh petdesetih letih zraslo in se spremenilo. Sinoda ima za ta razvoj neizmerne zasluge. Ne rečem, da je duh sinode že dosegel vsa področja in da je po naših župnijah in v koroški Cerkvi že vse v najboljšem redu, lahko pa s hvaležnostjo ugotavljam, da smo kot Cerkev orali ledino in kljub marsikaterim pritiskom vztrajali na poti sožitja. Veter danes zdaleč ni več tako oster, kot je bil in razmere so postale na mnogih krajih bolj blage in nam naklonjene. Še naprej se bomo trudili ohraniti našo narodno istovetnost v okoliščinah, ki jih sprejemamo kot izziv. Hkrati pa želimo pokazati, da zaradi naše zavednosti nikogar ne ogrožamo, temveč smo vedno pripravljeni hoditi z ljudmi dobre volje, skupne poti.«

Litanije je zapel ženski tercet iz Sel. Pele so Zalka Kelih-Olip, Marija Oraže in Germana Roblek-Jug. Na koncu je mogočno zadonela pesem Marija, skoz življenje. Med šmarnično pobožnostjo je orglal Andrej Feinig.

Mateja Rihter