5. postna nedelja: Postna spodbuda, gradivo za hišno bogoslužje

Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. (Mt 18,20)

Sveto pismo za oblikovanje bogoslužij doma (Gotthardt)
Sveto pismo za oblikovanje bogoslužij doma (Gotthardt)

V teh dneh so prepovedana vsa srečanja in zborovanja. To pomeni, da v cerkvah in kapelah ni mogoče obhajati bogoslužij. Na tej strani najdete predloge, kako lahko ob nedeljah obhajate bogoslužja in molite ob delavnikih molite.

Na spletu, tudi na škofijski spletni strani, prenašajo vsak dan bogoslužja, ob nedeljah pa po vsej Avstriji prenašajo bogoslužja po radiu in televiziji.

Oblikovati hišne molitvene in verske skupnosti

V stiskah je bila tudi navada, da so se kristjani doma zbirali ob molitvi in bogoslužju. Na številnih območjih so te hišne cerkve lahko dolgo ohranile vero v Kristusa. Zato vas vabimo, da se udeležujete liturgičnega življenja ne samo po medijih, temveč oblikujete tudi hišne molitvene in verske skupnosti.

Referat für za Sv. pismo in liturgijo krške škofije objavlja na strani www.kath-kirche-kaernten.at/hauskirche predloge za obhajanje hišnih bogoslužij in predlog za svetopisemski pogovor za evangelij. Dodatno na tej strani najdete še povezave in impulze za branje Sv. pisma z otroki in drugimi družinskimi člani. Predloge za takšno obliko obhajanja nedeljske maše najdete vsak teden na tej strani. Klaus Einspieler, referent za Sv. pismo in liturgijo, spominja na dolgo tradicijo hišne cerkve: „Cerkev se začenja tam, kjer so ljudje verovali v Jezusa in so se zbirali v njegovem imenu". Škof Jože Marketz s pogledom na novo pobudo opozarja na pomembno vlogo laikov. „Na začetku krščanstva je bila hišna cerkev, in ta je bila vedno v odgovornosti laikov, in je ostala vedno pomemben del cerkvenega življenja, čeprav je v preteklosti stopila nekoliko v ozadje."

Hišno praznovanje nedelje

Vsak teden bomo tu objavili dve predlogi za hišno praznovanje nedelje:

  • besedno bogoslužje
  • svetopisemski pogovor, povezan z molitvijo.
  • Poleg tega najdete predloge za biblični pogovor in liturgični načrt.

Postna serija

Odpustiti: Bojevati se in zaupati

V postni seiji o odpuščanju: bojevati se in zaupati (Kronawetter)
V postni seiji o odpuščanju: bojevati se in zaupati (Kronawetter)

Ljudje lahko odpustijo ali si nekaj odpustijo. Kdor odpusti samemu sebi in drugemu, ta da nekaj. Ta dar ima posledice za dajalca samega. Večinoma se čuti osvobojenega nekega bremena. Kdor pa si nekaj odpusti, ta nekaj zadržuje. Ta dar, ki ostane pri njem, je kakor darilo, ki ga ne odvijemo. Po hudi žalitvi se lahko porodi občutek: če odpustim, potem odpustim sebi nekaj. Posledice so dostikrat notranje otrdelosti. Sveto pismo zahteva, da se zgledujemo po Bogu samem: »Drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,32).

»Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Tako vpraša Peter Jezusa in dobi odgovor: »Do sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,21-22). Ali pa ne bi moral Peter prej postaviti drugega vprašanja, namreč: Kaj mora moj brat, ki se zoper mene pregreši, storiti, da bi mu mogel vsaj enkrat odpustiti? Namig, kaj bi odgovoril Jezus, najdemo v priliki o izgubljenem sinu. Ko je mlajši sin zapravil vse svoje premoženje in končno obubožan in izobčen životari svoje življenje kot svinjski pastir, gre vase in sklene: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov!« (Lk 15,18-19). Mlajši sin izkusi svojo napako na lastni koži. On si to prizna in je pripravljen to priznati tudi svojemu očetu. V tej drži bi rad prosil za odpuščanje in sprejel posledice za svoje napake. Poleg tega se zaveda, da je njegovo ravnaje postavilo na kocko ne le odnos do očeta, temveč učinkuje tudi na »nebo«, to se pravi na odnos do Boga. Tu imamo Jezusov namig na vprašanje, kaj mora kdo storiti, da se mu more odpustiti.

Mlajši sin torej uresniči svojo namero, oče se izkaže za usmiljenega in pride do sprave. Kaj pa, če ta korak ni mogoč, ker je oče že umrl ali ni pripravljen odpustiti? Za Sveto pismo je tudi v takih situacijah odpuščanje mogoče. Kajti odločilen je odnos do Boga, ki je bil skaljen zaradi lastnega napačnega ravnanja. Tako se obrača prošnja za odpuščanje neposredno na njega: »Zakaj ti, Gospod, si dober in odpuščaš, ti si poln dobrote do vseh, ki te kličejo« (Ps 86,5). Tudi če tisti, ki mu je bila povzročena krivda, ne more (več) odpustiti, Bog odpusti. On omogoči molivcu, da si pride na jasno in da nadaljuje svojo pot, četudi je postal kriv.

Ena dimenzija v ravnanju z odpuščanjem – morda najtežja – še manjka: Kaj storiti, če tisti, ki je prizadejal krivico in povzročil trpljenje, ni pripravljen to videti, priznati in prositi za odpuščanje? Moram tudi temu bratu odpustiti? Pristop k temu najdemo v Pismu Rimljanom. Tam gre za naslednjo izkušnjo: Tudi po odrešenju po Jezusu Kristusu obstajajo trpljenje in stiske, minljivost in šibkost. Sicer Pavel zabičuje, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela. Težnost negativnega pa še ni premagana. Za Pavla je Duh, ki se zavzema za človeško šibkost in z neizrekljivimi vzdihi prosi za trpečega. Kaj pomeni to za ravnanje z neuvidevnim storilcem? Najprej je na mestu realizem: storilec se ne da prisiliti k uvidu krivde. Duh pa se zavzema za tistega, ki se mu je zgodila krivica, in krepi solidarnost z njim. Tako lahko vsak in vsaka vsaj nakaže, česar storilec ni zmožen: priznati povzročeno krivico in obžalovati prestano. S tem lahko raste gotovost, ki navdaja apostola Pavla: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).