Stanko Thaler pogleda skozi okno in ugotovi: »Malo nosi še sneg.« In ni dovolj nanosilo snega. Le malo ga je ostalo, preden je popolnoma izginil. Kako mrzlo je bilo nekoč pozimi in kako veliko snega je bilo, tega se Stanko Thaler še dobro spominja. In kakor se je v preteklih devetih desetletjih spremenilo glede snega, tako se je spremenilo tudi na drugih področjih. Zdaj tudi, če ni snega, nihče ne hodi več bos. Stanko Thaler je star 90 let in za klopjo ob mizi pravi: »Vsako leto je krajše«.

Kar se pa ne krajša, ugotavlja, je življenje. Da je star 90 let, vzame na znanje, vendar mu je ena letnica letos še posebej pri srcu: s svojo ženo Ivanko – »nisem mogel boljše dobiti« – je poročen že 60 let. Pa za Stanka Thalerja, doma v Nonči vasi 90 ali 60 let ni kakšna posebna doba. V dnevni sobi hrani v omari kar nekaj tisočletij. Zbiralec najrazličnejših mineralov namreč je. Nekateri so stari tudi nekaj tisoč let in vsak kamen pripoveduje svojo zgodbo. To je zgodba iz kakega kraja je kamen in to je tudi zgodba od takrat, ko ga je Stanko Thaler vzel prvič v roke in ga odnesel domov. Nekaj jih je iz Srednjih Trušenj, iz Tržiča, nekateri so iz Brna, marsikateri tudi iz Trepča na Kosovem in tudi iz drugih krajev sveta. Našel jih je na mednarodnih razstavah, nekatere tudi na kraju samem. Pa tudi to ne sme ostati prikrito. Žena Ivanka je zelo jasna: Včasih je bilo tako, če je prišel domov sin Štefan, sta samo o formulah »in pečovju govorila«. Pa tudi o kavi je treba nekaj povedati. »Kavo sta tihotapila čez mejo in jo menjala za kamne.«

Kot otrok se spominja revščine. Družina je živela »v slabi majhni bajtici« v Komeljskem grabnu. »Hiša je imela samo en prostor in tam smo živeli mama, moja sestra in brat. Bili smo posebej ubogi.« Njegov oče je bil na delu daleč od doma in je delal v Eisenerzu na Štajerskem in je le redko prihajal domov. Bil je tudi muzikant. Dodaja: »Mama je delala pri kmetih, mi otroci smo zraven šli, da smo tudi jesti dobili.« Od desetega leta dalje je služil Stanko kot pastir.

Jubilant se spominja, ko se je kot šestnajstletni fant odpravil na delo na gradbišča v Dornbirn in nato menjal v pivovarno. Tu se je veliko spremenilo, »ob nedeljah in sobotah sem imel prosto«. A vendar se je želel vedno vrniti domov. Pa je pristal v Nonči vasi, kjer je dobil delo. Tu je spoznal tudi ženo Ivanko, doma iz Gorenjske, ko je v sezoni delala pri teti v gostilni Breznik. Ustvarila sta si dom in rodili so se otroci Slavko, Karl, Štefan, dvojčka Marko in Bernardka ter Daniel. Od teh Marko boleče manjka. Izgubil je življenje pri nesreči, ko je gradil hišo. To je bil hud udarec. Ni besed. A teh ne manjka, če ju obišče pet vnukinj, ker sta srečna, ker z njimi lahko govorita v slovenskem maternem jeziku.

V svetu prihaja do velikih sprememb, ugotavlja Stanko Thaler, vendar »za mir še vedno molimo«. Sam je poznal vojno in ve, kaj povzroča. Pravi: »Nikdar nisem računal, da se bo vojna spet vrnila v Evropo. Saj je bila vendar druga vojna dosti huda.«

Za svoje si želi, »da bi jim Bog zdravja dal,« zase pa še posebej, »da bi vedno vse svoje domače ljudi poznal«. Dobro vidi, še bolje pa sliši, zato rad posluša, kar mu prebere žena Ivanka. Ko izpod mize prileze muca Manca, pove zgodbo o njej. Pred dvanajstimi leti je bil mrzel adventni večer in smo Marijo nosili. Kar naenkrat je šla z nami, prišla k hiši in ostala. Nedaleč od mize pokaže tudi na Kratko Sveto pismo za najmlajše. Da je v uporabi z vnuki, se vidi. Žena Ivanka: »Knjigo sva morala že lepiti.« Pa še en pogled nad mizo: »To je fotografija, na njej je vseh pet vnukinj.« Kaka posebna želja za vnukinje? »Da bi bili zdravi.«

Rad posluša Avsenikovo in Slakovo glasbo in se čudi, kako čas vedno hitreje mine. Spominja se romanj v Medžugorje, Čenstohovo, Ptujsko goro, Brezje, Altötting in še kam. Lani je bil z ženo Ivanko še v Marijinem Celju. Doma pa se še vsako nedeljo z avtom pelje k sveti maši. Življenje pa ga je izučilo »biti zadovoljen z majhnimi stvarmi«. Zelo ceni tudi, da žena Ivanka poskrbi, da je na vrtu in okrog hiše zelo veliko rož.

Čas je spet hitro minil. »Vse, kar sem vedel, sem povedal,« pravi ves mladosten. Blizu poldnevu gre in treba bo »zanetit šporgerd.« Petek je. »Danes bova ajdove žgance jedla.« Spominja se, da so moko ajdovih žgancev pri revni bajti že imeli, k sosedom pa so hodili po mleko.

Vincenc Gotthardt