Ščitnica narekuje tempo našega življenja

Ščitnica je žleza v obliki metulja, ki leži spredaj spodaj na vratu pred sapnikom. Tvori in izloča ščitnične hormone, ki so nujni za rast in razvoj otroka, pri odraslih pa uravnavajo številne presnovne procese ter delovanje tkiv in organov. Za tvorbo hormonov potrebuje ščitnica element jod, ki ga je v naravi malo. Zato v večini držav za ustrezen vnos joda poskrbijo z jodiranjem kuhinjske soli, ki je običajno dostopna vsakemu gospodinjstvu. Jod uravnava tudi velikost ščitnice. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije je ustrezen vnos joda med 150 in 200 mikrogrami dnevno, pri nosečnicah in doječih materah pa do 250 mikrogramov dnevno. Že ob blagem pomanjkanju joda se ščitnica lahko poveča, ob hudem pomanjkanju joda pa se tvorba ščitničnih hormonov zmanjša, kar je povezano s kliničnimi simptomi in znaki. Večji vnos joda od priporočenega ni problem, če je ščitnica zdrava. Kadar je ščitnica bolna, pa presežek joda lahko povzroči motnje njenega delovanja. Bolezni ščitnice so zelo pogoste. Ocenjujejo, da ima med 30 in 50 % posameznikov noduse v žlezi, okrog 20 % posameznikov pa eno od avtoimunskih bolezni ščitnice. Potek ščitničnih bolezni je raznolik. Večinoma so kronične narave, možna so akutna poslabšanja, nekatere bolezni pa so lahko tudi usodne, če jih ne zdravimo. Za ustrezno zdravljenje je zato nujna dobra in celostna diagnostična opredelitev, ki vključuje laboratorijsko diagnostiko, ultrazvok ščitnice, v izbranih primerih pa tudi scintigrafijo ščitnice in tankoigelno biopsijo tarčnega tkiva v ščitnici. Specialist za bolezni ščitnice ima zato pomembno vlogo pri opredelitvi bolezni in zdravljenju bolnikov z zapletenim potekom bolezni, pri vodenju urejenih bolnikov pa največkrat sodelujeta specialist za bolezni ščitnice in družinski zdravnik.