Pfarre / Fara

Ebriach/Obirsko

Dobro, da imamo korško cerkev!

Cerkev sv. Križa v Kortah, ki jo je sezidal domačin Mihael Karničar, je stara 150 let

(© Foto: gotthardt/nedelja)
(© Foto: gotthardt/nedelja)
Korčani so zelo povezani z domačo cerkvijo: Sonja Hribar-Marko, Gabriel Hribar, Franc Smrtnik in Regina Smrtnik s sinom Štefanom  (© Foto: Gotthardt/Nedelja)
Korčani so zelo povezani z domačo cerkvijo: Sonja Hribar-Marko, Gabriel Hribar, Franc Smrtnik in Regina Smrtnik s sinom Štefanom (© Foto: Gotthardt/Nedelja)

Cerkev v Kortah je sicer skrita v »zadnjem kotu Karavank«, kakor je to opisal Gabriel Hribar, vendar je s svojo lego, z zgodovino svojega nastanka pa tudi s svojo filmsko kariero pravzaprav vedno bila nekaj posebnega. Njen zvonik ni visok, vendar je eden najvišjih na Koroškem, tako da vedno znova stopi v središče pozornosti. Ob vsakoletnem žegnanju to stori bolj glasno, kadar pa domačini iz Kort – vsega skupaj jih je blizu 25 – poprimejo za delo, da popravljajo »svojo cerkev«, pa je bolj tih.

Kaka cerkev nekje v Karavankah še ni kaj posebnega. Cerkev v Kortah, ki spada pod faro Obirsko, pa je enkratna zato, ker jo je sezidal na lastne stroške domačin in veleposestnik v Kortah Mihael Karničar, p. d. Pristolnik. Ne glede na to, koliko so mu pomagali domačini, pomeni to dejanje tudi v zgodovini cerkva na dvojezičnem ozemlju nekaj zelo redkega, če ne enkratnega.

Za Gabriela Hribarja, domačina iz Kort, je ta cerkev nekaj posebnega tudi zato, ker jo je sezidal njegov prapraded. »In če si spoznal še toliko daljnega sveta in primerjaš druge cerkve s to našo cerkvijo v Kortah v zadnjem kotu Karavank, smo nanjo lahko samo ponosni.« Priprave za zidavo cerkve je Mihael Karničar končal leta 1860, obirski župnik Marko Wutschaink je 26. avgusta 1860 prosil knezoškofijski ordinariat v Celovcu za dovoljenje za gradnjo cerkve. Leto navrh je bila cerkev dozidana. Da pa bi lahko cerkveno življenje v Kortah zaživelo, je Mihael Karničar ustanovil tudi tako imenovano Karničarjevo ustanovo. Ta ustanova je imela nekaj denarja, s katerim se je krilo razne stroške in tudi plačevalo duhovnike.

V Karničarjevi ustanovi, ki jo je potem upravljal krški ordinariat, že dolgo ni več kakega denarja. Kar je ostalo, je nekaj potrdil, kdo je koliko iz te ustanov prejel. Med temi potrdili pa se najde tudi potrdilo o nakupu Rimskega misala, danes redke dragocene knjige, med drugimi mašnimi knjigami v zakristiji. Prav tako je Karničar s svojo ustanovo poskrbel za to, da je bilo za cerkev v Kortah kupljeno vse potrebno za obhajanje prazničnih bogoslužij.

Ko tako pred cerkvijo v Kortah stojijo Regina Smrtnik s sinom Štefanom, Sonja in Gabriel Hribar ter Franc Smrtnik, se vprašanje o tem, kdo bo pri cerkvi in okrog nje kaj napravil, reši samo od sebe. Samo nekaj trenutkov je bilo treba in že so se zmenili. Jaz bom to naredil, ti pa to. Znotraj v cerkvi pridejo do besede tudi daljnoročnejši načrti: pri freskah bo treba nekaj popraviti. Pa tudi veliki križ bo treba restavrirati, nato bo spet prišla na vrsto fasada cerkve. Odpeljati pa bo treba tudi stare železne mreže pred okni. Franc Smrtnik: »Kadar se srečamo ali se zberemo k maši, se tudi na hitro pogovorimo, kaj je treba v prihodnosti postoriti za našo cerkev.« Regina Smrtnik: »Ta cerkev je del življenja ljudi v Kortah.« Gabriel Hribar pa je zadovoljen, »da imamo mlade vključene v korško življenje, katerega del je tudi samoumevna skrb za cerkev«. Za domačine v Kortah cerkev ni le stavba, v kateri se srečujejo pri svetih mašah, ampak je tudi prostor, ki ga sami vzdržujejo. Skrb za cerkev je pravzaprav nezapisana dolžnost v vsaki zemljiški knjigi gospodarjev v Kortah. Sreča zadnjih let, tako Gabriel Hribar, je, da so tudi novi lastniki prevzeli dolžnost skrbeti za cerkev. Za cerkev pa se je zbiralo tudi na svečarijo ali holcarsko nedeljo. Na to nedeljo so se zahvalili za srečno preživeto leto pri delu v gozdu. Zakaj »svečarija«? Daruje se za sveče in za potrebe cerkve.

Vsako tretjo nedeljo v juliju imajo v Kortah žegnanje. V zadnjih letih je to žegnanje postalo znano po vsem Koroškem. Povezuje Korošce obeh deželnih jezikov, je pa tudi čezmejno srečanje, pri katerem domačini zelo pazijo, da se vedno opozori na korenine kraja in domačinov. Slovenske pesmi pod lipo po maši govorijo o tem. Se je pa tudi že zgodilo, da je slovensko poezijo recitiral pesnik in igralec Tone Kuntner.

Cerkev v Kortah, ki je letos stara 150 let, pa je na kratko stopila tudi v filmski svet. Pred dobrimi tremi desetletji so prav v tej cerkvi posneli nekaj prizorov za film »Vas ob meji«. Na prižnici je pridigal legendarni Tomaž Holmar. To je bilo za film. Dejansko pa je Tomaž Holmar v sobotah in ob praznikih v Kortah pridigal neštetokrat. Tudi takrat, ko še ni imel avta in je ob vsakem vremenu prihajal v Korte peš z Obirskega. Ta hoja je bila večurna.

Vincenc Gotthardt

 

O CERKVI V KORTAH 

  • Karničarjeva ustanova Singer piše leta 1938, da je posestnik Mihael Karničar, ki je dal zgraditi cerkev v Kortah, ustanovil tudi tako imenovano Karničarjevo ustanovo in v ta namen vložil v hranilnico 7000 goldinarjev z namenom, da bi z denarjem oziroma z obrestmi krili občasne stroške za obnovo cerkve in pokopališkega zidu.Vse do prve svetovne vojen so bila z denarjem iz Karničarjeve ustanove plačana različna dela in drugi s korško cerkvijo povezani izdatki. Po prvi svetovni vojni so nastopile težave z dvigovanjem denarja. Leta 1932 je bilo že jasno, da denarja iz Karničarjeve ustanove ni več mogoče črpati. Ne ve se, ali je denar tako ali drugače poniknil.
  • Duhovniki v Kortah Korška cerkev, ki ima položaj beneficija, nikoli ni imela stalno nastavljenega duhovnika. Poleg Korčanov, ki so si prizadevali za stalnega duhovnika, so se za mesto beneficiata v Kortah občasno potegovali tudi duhovniki sami. Med njimi so bili poleg bolehnih, ki so upali, da se jim bo v Kortah povrnilo zdravje, predvsem upokojeni duhovniki. Želeli so v mirnem kraju in z majhnim številom prebivalcev preživeti čas, ki jim je še ostal na voljo. O tem pričajo ohranjeni dopisi, npr. leta 1897 s Kostanj, župnik Oblak prosi knezoškofijski ordinariat za lažje dušnopastirsko mesto v Kortah zaradi skorajšnje upokojitve.
  • Korško žegnanje, holcarska nedelja in dan vednega češčenja V nekaterih verskih, navzven odprtih praznikih v Kortah ima velik pomen tradicionalno obhajanje korškega žegnanja tretjo nedeljo v juliju. Bolj skromno obhajanje je namenjeno holcarski maši in svečeriji. Vsi ti prazniki pa imajo poleg medsebojnega srečanja skupno tudi pridobivanje zaslužka, ki je po podedovanih pravilih namenjen za potrebe korške cerkve.

 

Besedilo je vzeto iz knjig Marije Makarovič: Korte in Korčani. Korte 2005.