»Kajti jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te držim za desnico in ti pravim: »Ne boj se, jaz ti bom pomagal!« (Iz 41,13).

S temi besedami nas Bog spodbuja, da lažje premagujemo negotovost, nezaupanje vase in strah, ki so vsakodnevni spremljevalci. Ženske južne Koroške so se letos ponovno zbrale v Tinjah na Odmiku, ki je bil namenjen zaupanju. Zaupanju vase, zaupanju staršev in kako ponovno zaupati, če je bilo moje zaupanje ranjeno.

Je moja samozavest postavljena na temeljih, zaupam vas, sem v otroštvu prejemala spodbude in bodrenja, ki še danes krepijo moj JAZ? Vprašanja, ki nas vsakodnevno zaposlujejo. Zaupanje je temeljno čutenje, ki se razvija od vsega začetka. Ključna za razvoj temeljnega zaupanja so prva leta življenja, navaja s. Veronika Verbič, letošnja spremljevalka Odmika. Vsa pot zaupanja se začne pri starših, pri očetu in mami, ki zaupata v vlogo starševstva. V kolikor starša dvomita v svoje starševske sposobnosti se to kaj hitro lahko odraža na otroku. Če ne zaupam, da sem kot starš dovolj dober, je posledično tudi otrok težko dovolj dober. To nezaupanje se tako prenese na otroka in sklenjen je začarani krog.

Lahko ponovno zaupam, če je bilo moje zaupanje ranjeno in prizadeto? Mogoče je stopiti iz te ranjenosti in ustvariti nekaj novega. Temeljno je, najprej spoznati kako težko je vzdušje nezaupanja, postati mora odveč in iz tega izhaja odločitev in volja za spremembo.

Dragocena je vera drugih, ki krepi našo vero. Vsaka se je že kdaj v življenju srečala pred izzivi, ki so zahtevali tveganje sprejeti odločitev, ustvariti nekaj novega. Takrat se je vredno ozreti na že prehojeno pot in poiskati trenutke, ko smo zmogli, ko smo verjeli vas. Če smo zmogli takrat, zakaj ne bi danes?

Brez vere naše zaupanje ne bi bilo polno. Oče verjame v nas. Kolikokrat v Svetem pismu najdemo potrditve, ko ne neha voditi svojega ljudstva in tudi vsake izmed nas skozi zgodovino odrešenja, ker verjame v človeka.

Brez vere naše zaupanje ne bi bilo polno. Oče verjame v nas.

Pomen vere in zaupanja v preizkušnjah, v trpljenju in bolečini posameznika, zakonca ali družine je še kako pomembna. Večkrat je v težkih preizkušnjah težko ohraniti vero, takrat je še kako potrebna vera bližnjih. Vera tistih, ki ne nehajo verjetni v nas. Močan primer je prilika o izgubljenem sinu ko oče kljub vsemu verjame v sinovo vrnitev, in ko pride, verjame v dostojanstvo.

Ta zgled Očetove vere krepi tako našo osebno vero in zaupanje vase, kakor tudi vero in zaupanje v naše bližnje.

Svoje zaupanje so udeleženke okrepila v obhajanju skupne svete maše, ki jo je daroval p. Jože Andolšek.

Vertrauen entwickelt sich von Anfang an

„Fürchte dich nicht! Ich helfe dir!“ (Jes 41,13) Mit diesen Worten ermutigt uns Gott, Unsicherheiten, Misstrauen und Ängste zu überwinden. Auch heuer haben sich wieder Frauen in Tainach zu einem „Zeit für mich“ Tag, der dem Thema „Vertrauen“ gewidmet war, getroffen.

Sr. Veronika Verbič, die diesjährige Leiterin erklärte, dass die Entwicklung des Grundvertrauens in den ersten Lebensjahren beginne. Wenn Mutter und Vater ihre Fähigkeiten als Eltern infrage stellen, beeinflusse dies auch das Kind. Das Elterliche Misstrauen werden weitergeben, dadurch entstehe ein Teufelskreis.

Veränderung sei möglich, man könne sein Misstrauen ablegen. Der erste Schritt dazu sei die Entscheidung und der Wille zu Veränderung.

Der Glaube anderer, der uns bestärke, sei dabei von großem Wert, vor allem in schwierigen Situationen, in denen wir vor Prüfungen gestellt werden oder Schmerz und Leid ertragen müssen.