Živi rožni venec na Obirskem je resnično živ

Kako malo je včasih potrebno, da žarki naše vere postanejo svetlejši.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Članice Živega rožnega venca na Obirskem (Foto: fjelovcan)

Turobnega aprilskega petkovega večera sva se z duhovnim asistentom Katoliškega ženskega gibanja, Petrom Olipom, podala na pot iz Roža proti Obirski. Z ovinki bogata cesta, ki naju je preko Sel in prelaza Šajda vodila do, pod Karavanke vpeto vasico, za neveščega voznika ni mačji kašelj. Bogata narava, ki te kraje pod Karavankami obdaja je nepopisna, številna divjad, ki nama je večkrat prekrižala pot je bila resnično vredna občudovanja božjega stvarstva.

 

Pred dobrimi tremi leti so v fari Obirsko ponovno oživeli pobožnost Živega rožnega venca. 20 članic in članov šteje danes prijetna, vedra skupina, ki jo sestavlja mlado in staro. Pred več leti je bila pobožnost Živega rožnega venca močno prisotna v fari, potem pa je tekom let počasi zamrla, vse dokler ni Mari Smrtnik-Doujak, na pobudo še nekaj žena, ponovno oživela to pobožnost. Žene so bile navdušene, s svojo preprostostjo in gorečnostjo pa so »nalezle« tudi mlajše. S Petrom nisva mogla skriti navdušenja, ko sva v farovžu ob mizi zagledala tudi mlade obraze.

Vedno pogosteje je čutiti odmev članic in članov Živega rožnega venca, da ni podmladki, ki bi bil pripravljen moliti rožni venec. Skupinica na Obirskem je pravo nasprotje tega. Povprašam jih, kako jim to uspeva? Odgovor pa sploh ni bil potreben, brez besed se je opazilo posredovanje vere in verskih vrednot mater svojim otrokom. Kako močno velja rek, »besede mičejo, zglede vlečejo«.  Svojim otrokom in mladim biti pravi zgled in jih povabiti v svojo sredo, je največ kar lahko posredujemo in mladim tako damo njihov prostor v skupnosti in Cerkvi. Skupina Živega rožnega venca na Obirskem je pravi primer le-tega.  

Članice in člani Živega rožnega venca so v adventnem času ponovno oživeli tudi pobožnost Marija išče prenočišče. S prispevki, ki jih zbirajo v skupini so kupili Marijin kip, ki je romal od hiše do hiše. Idej za srečanja jim ne primanjkuje, saj je poleg molitve rožnega venca potrebno tudi druženje, saj kot pravijo, »molitev, ki gori v osami, ne oddaja toplote«. V prihodnje se poleg duhovnih srečanj nameravajo kdaj pa kdaj tudi kam podati in se tako medsebojno še bolj bogatiti.

S Petrom sva ta večer Obirsko zapuščala s pozitivnim pogledom v prihodnost. Kako malo je včasih potrebno, da žarki naše vere postanejo svetlejši.

Drage članice in člani Živega rožnega venca z Obirskega, hvala vam za vaše gostoljubje in vse vaše molitve. Bog vas blagoslavljaj.

Mir in vse dobro.

Frančiška