Tako kot vedno? Ne! – Letošnja spominska svečanost v Selah, 29. aprila 2018, točno na dan 75-obletnice obglavljenja žrtev iz Sel, Borovelj, Obirskega in Železne Kaple je bil lep dokaz, »da naši spomini ne bodo izgubljeni, ki so tako zelo zaznamovali našo preteklost in nas hote ali nehote zaznamujejo še danes«. 

Predsednica Katoliškega prosvetnega društva Sele Pavli Čertov je nadaljevala svoj pozdravni nagovor. »To so spomini na naše prednike, ki so vzrok, da sploh še smo, da lahko naša misel svobodno splava na krilih letečih, nad zelene ravni in bregove … « Ob 75-letnici obglavljenja trinajstih žrtev je na ta dan veljal spomin na vse žrtve nacistične strahovlade. Pavli Čertov je prosila za trenutek molka. »Za trenutek hočemo umolkniti in se v spoštovanju spomniti vsega njihovega trpljenja, trpljenja družin in svojcev. Naj nam spominjanje na takšne dogodke odpira pogled in ostri občutek za dogajanja danes. Naj bo to trenutek, ko se dvignemo iz brezbrižnosti in razmislimo o vrednotah, na katere te žrtve nemo opozarjajo.«

Mnogo teme je bilo v farni dvorani v Selah na tej spominski svečanosti. In prav ta tema je dala slišati besede, ki so bile izrečene, recitirane ali zapete še bolj jasno. V luč žarometa se je postavila tudi zgodovinarka Brigitte Entner. Predstavila je knjigo o odporu in preganjanju v občini Sele 1938–1945 z naslovom »Kaj človek vse doživi!«. Zahvalila se je Hanziju Čertovu in Iniciativi Hlipovčnik za pobude in delo, da je do te knjige sploh prišlo. Poudarila je, da je spomin na čas nacizma v občini Sele posebej boleč, dostikrat pa tudi begajoč. »Najmanj 42 moških in žensk, mladih in starih, je v času nacizma zaradi preganjanja izgubilo življenje. Občina Sele šteje poleg Železne Kaple med tiste koroške občine, ki so plačale posebej visok krvni davek. V središču spominjanja v Selah je val aretacij jeseni in pozimi 1942 in 1943, ki prekriva vse drugo trpljenje. V predelu Železna Kapla – Sele – Borovlje in Žitara vas so od novembra 1942 do janurja 1943 aretirali več kot dvesto moških in žensk. Skoraj polovica je bilo žensk in to dejstvo marsikoga preseneča. Pri celovškem državnem tožilstvu je bilo ovadenih 134 oseb, za 110 oseb je pot pregona razvidna.« Poleg trinajstih žrtev iz Sel in okolice je bilo poleg na smrt obsojenih še najmanj 26 drugih oseb iz navedene skupine, ki so izgubile življenje zaradi težkih pogojev v zaporu ali v koncentracijskih taboriščih. »Te žrtve pa so pozneje utonile v pozabo, preveč je bilo v ospredju spominjanje na trinajst obglavljenih.« Brigitte Entner je nadaljevala:

»Žrtve pa so bili tudi tisti, ki so sicer preživeli zapor ali taborišče, toda s hudimi fizičnimi in psihičnimi posledicami. Številni otroci so izgubili starše, postali sirote in prišli v tuje družine, nakateri od njih so morali zato celo zatajiti svoje slovenstvo. Matere mladoletnih otrok so mnogokrat izgubile ne le moža, pač pa z njegovim preganjanjem tudi vsakršno finančno podporo in včasih celo streho nad glavo.« 

Brigitte Entner, edina osvetljena oseba v dvorani, je še nadaljevala: »Dogodki v zvezi z valom aretacij niso pustili le mnogo žrtev, temveč so vzbudili tudi veliko nezaupanje pri preživelih in svojcih. Vprašanje, kdo bi bil lahko odgovoren za to, kdo naj bi bil odločilni ,izdajalec’, je zaznamovalo življenje v kraju. Zaznamovalo pa je tudi spominjanje v občini in s tem spodrinilo druge dogodke, ki so se zgodili med drugo svetovno vojno, in prekrilo celo pozitivno in osvobajajočo moč odpora proti nacizmu. Kolektivni spomin so zaznamovale in še do danes zaznamujejo osamosvajajoče se pripovedi o dogodkih in njihovo pripovedovanje, ki je preoblikovalo dejanske dogodke.« 

V režiji Milene Olip je v farni dvorani pri spominski svečanosti padala luč enkrat na MoPZ Valentin Polanšek, spet drugič na tamburaško skupino Tamika, potem na MePZ PD Sele, na Dekliški tercet SPD Herman Velik in na recitatorje. Na koncu so vsi nastopajoči k melodiji Nabucco, ki jo je igrala tamburaška skupina Tamika, drug za drugim vstajali. Na odru pa so bile projicirane besede »Splavaj misel, na krilih letečih na zelene ravni in bregove …«

Govori Župan Heribert Kulmesch je v svojem nagovoru poudaril, da vsakoletno spominjanje žrtev nacizma ni »odpiranje ran, ki so se zacelile, ali povzročati bolečine«, temveč tu gre za »stalno ozaveščanje, ki pripomore k ohranjanju miru tudi v prihodnosti«. Ana Blatnik je v zastopstvu deželnega glavarja Petra Kaiserja poudarila, da nismo tu, »da bi podžigali sovraštvo ali mladino obremenjevali s preteklostjo, temveč za to, da bi storili vse, da se kaj takega nikdar več ne zgodi«. V središču spominske svečanosti je bila sveta maša, ki jo je daroval Andrej Saje. Po maši je blagoslovil spominske plošče trinajstih žrtev pred vhodom v staro cerkev.