Človek hrepeni po krajih življenja, ki mu zagotavljajo varnost, kjer ni izpostavljen čezmernemu pritisku in kjer se mu odpirajo možnosti za rast svoje osebnosti. Hrepeni po krajih življenja, ki ga krepijo in opogumljajo, da bi ga obvarovali pred izgorelostjo. Tako bi lahko opisali položaj sodobnega človeka v visoko razvitem življenjskem okolju.

Mogoče je tudi zaradi tega 23. Slovenski počitniški teden za družine v Kančevcih potekal pod naslovom »Upaj si!«. Vabilu Referata za družino pri Katoliški akciji v Celovcu, Doma duhovnosti Benedikt in Studia Anima se je odzvalo 21 družin s Koroške, Slovenije, Italije, Nemčije in Norveške, da bi v velikem, prijateljsko povezanem družinskem krogu preživeli nekaj sproščenih in razigranih dni.

Tokrat je bil sredi med njimi rojak Hanzi Mlečnik, doma na Zvrhnjem Kotu v Selah, ki je v svoj nahrbtnik zložil čopiče, barve, platno in kose starega lesa. Že pred leti si je zamislil posebno pot do človeka, od najmlajšega do najstarejšega, in jo spodbudno poimenoval »Upaj si!«. Čopič in barva, odločnost in zaupanje na osnovi prijateljskega odnosa ter trenutna pripravljenost za skupni likovni izraz naj mimogrede potrdijo izrazito in nezamenljivo skrivnost slehernega božjega otroštva. Sveža barva na nepopisanem belem platnu, prispodoba novorojenega življenja, pritrjena na kos starega lesa, od dnevnega vremena skozi desetletja oblikovano površino, prispodoba zrele odraslosti je prav posebno spodbudila in povezala otroke in starše pri ustvarjanju skupne slike. Skrita sila dragocene srčne povezanosti v luči ljubečega odnosa se je na ta način v trenutku zlila v trajno podobo, ki jo bodo družine odslej hranile na svojih domovih.

Po duhovnih poteh odrešenja je tudi letos spet spremljal starše br. Miha Sekolovnik, ki je ob pomoči radoživih animatorjev znal nagovoriti tudi celo družino. Z Abrahamom, Mojzesom, Izakom in Jakobom so hodili po skrivnih poteh med nebom in zemljo, med lučjo in temo, med zavednim in nezavednim, življenjem in smrtjo, da bi zaznali v sebi tisti sveti prostor, ki ga ljubeči Bog ureja v slehernem človeku. Tam je namreč človeku zemljanu obljubljeno videti, slišati, čutiti in zaznavati podobo, zven, nežnost in radost osvobojenega življenja.

S svojo izbrano skupino mentorjev in animatorjev je pedagoškemu vodji tedna, Stenu Vilarju, uspelo tudi letos popeljati družine v razigrano počitniško doživetje. Za ljubeznivo spremstvo v vrtcu za najmlajše, za športne igre, glasbeno delavnico, ples, postavitev visoke grede in gugalnice velja veliki Bog lonaj Poloni, Jalnu, Tomažu, Gregorju, Saši, Anamariji, Maji, Damjani, Evi, Borisu in Antonu.

Poštar Pavli, ki je vsak večer pred nočnim počitkom prinesel težko pričakovano dnevno pošto, pa je skupno večerno pesem »Angelček varuh moj« še posebej namenil vodji doma duhovnosti br. Stanetu Beštru, ki se v zboru z mladima študentoma teologije, potnikoma po stopinjah sv. Frančiška in zmagovalcema letošnje zlate žoge 2018, Ambrožem in Sašo, veseli 24. srečanja družin prihodnje leto, spet zadnji teden meseca julija.

Pavel Zablatnik