Štefan Oraže

Nedelja, 4. 8. 2019

Ko sem razmišljal, o čem naj vam pripovedujem v Duhovnih mislih, sem kot slovenist najprej seveda preveril, kaj točno pomeni ta besedna zveza. Na spletnem portalu fran.si sem preveril, kako sta razloženi besedi misel in duh.

Beseda misel nam načeloma ne dela posebnih težav. Pomeni namreč 'najvišja umska dejavnost', 'mnenje' ali 'mišljenje'. Pri besedi duh pa pogostokrat pomislimo na sinonim duša, ki je pri razvrstitvi pomenov šele na šestem mestu. Beseda duh ni samo neumrljivo bistvo človeka, temveč je veliko več. Je nematerialno počelo vsega, kar je. Pomembno je, da naš duh vidimo kot nadarjenost in sposobnost. V duhu lahko najde človek splošne miselne, nazorske značilnosti, ki se sčasoma spreminjajo.

Skratka, beseda duh ne označuje le naše duše, ki je neumrljiva in tesno povezana z Bogom. Ljudje naj bi spoznavali sposobnost in bogastvo človeškega duha. Namen Duhovnih misli tega tedna bo prav to: razumsko-spoznavna stran človeka. Naj vam širijo pogled; upam, da boste o tem nato tudi razmišljali in kaj novega spoznali.

Ponedeljek 5. 8. 2019

Govoriti na radiu ni enostavno, zato prav občudujem radijske napovedovalce, ki se ukvarjajo z jezikom in govorom, ter tudi vse druge ustvarjalce zanimivih sporedov. Tudi sam se ukvarjam s pravorečjem, zlasti z nastopanjem v javnosti. Ob tem menim, da naj se uporablja splošnopogovorni jezik, ki ga lahko razume vsak Slovenec. Če bi govoril npr. v narečju, bi me razumelo samo nekaj naših poslušalcev.

Nekaj prav razumeti, torej sprejemati v zavest in ugotavljati logične povezave, ni preprost proces. V pogovoru z drugo osebo se moramo spraševati, ali me oseba razume, na kateri koli način, z istim jezikom, mimiko ali gestiko. Če se osebi brezvezno spregledujeta ali nimata dunsta o čem, ni smiselno naprej komunicirati.

Toda, kje je tista meja, ki določa sporazumevalni prag? Kako moramo ravnati in kaj moramo vedeti, da lahko razumemo, ne samo sočloveka, temveč tudi hitro razvijajoči se globalizirani svet? Treba je razvijati sporazumevalne zmožnosti in se seznanjati z dosežki različnih področij človekove dejavnosti. Kot je zapisal Ivan Cankar v romanu Martin Kačur: »Eno je nad vse potrebno: učenje, izobraženost! Jaz sem te misli in nobeden mi je ne more omajati, da je vse naše nesreče vzrok nevednost, neumnost, živalska zabitost in surovost. Zato noben narod ni tako nesrečen kakor slovenski!«

Zatorej izobražujte se in vaša duša bo oživela.

Torek 6. 8. 2019

Prejšnji mesec sem bil v Ljubljani na Seminarju SJLK. V dveh tednih sem spoznal ljudi z vsega sveta in se z njimi pogovarjal in razpravljal o različnih temah, poslušal predavanja in izpopolnjeval svojo slovenščino. V eni izmed debat smo se spraševali, do katere mere naj bi slovenisti in učitelji slovenščine, ki ne prihajamo iz Slovenije, obvladali jezik. Eden izmed njih je črnogledno dejal: »Ah, saj ne bomo nikoli obvladali tako dobro, da bomo lahko poučevali slovenščino v Sloveniji, kaj šele, da bi pisali znanstvene razprave.« Sam sem odvrnil: »Mogoče še nismo zreli za to delo, a upajmo, da bomo kmalu.«

»Kaj pomeni postati zrel – in ostati zrel?« To vprašanje nam je ob začetku seminarja postavil prof. dr. Marko Stabej. In kaj je odgovoril? »Zrelost je: odsotnost nepotrebnega strahu, smiselna odgovornost in potrebna previdnost.« Na drugi strani pa nas vznemirja strah, v našem primeru jezikovni strah.

Nepotreben je strah vsem tistim, ki se ukvarjajo z jezikom in ga izpopolnjujejo. Prijateljica Živa pa mi je dejala takole: »Nihče nima v lasti jezika – a če kdo, dosti bolj tisti, ki v njem s sladkostrastjem uživa, kot tisti, ki se spotika ob nenavadnosti.« Tako vam želim danes veliko novih spoznanj in novega duhovnega razmišljanja. Pa vzemite kakšno knjigo v roke, najbolje v slovenščini.

Sreda 7. 8. 2019

Ste danes že slišali kakšno pesem? Boste dejali, da je to neumno vprašanje, saj vendar poslušate radio. Ampak ne mislim pesem z glasovno ureditvijo, temveč krajšo literarno delo. Iskreno povem, da se zanimam bolj za sodobno slovensko dramo kot za liriko, a popolnoma izogniti se ji ne gre. Prav obratno, zadnje čase se veliko ukvarjam tudi s to literarno vrsto.

Lirika je po mojem mnenju ena od zahtevnejših umetnin ustvarjenih v jeziku. Treba je izbrati ustrezne besede za oblikovanje verzov, da na koncu nastane kitica s svojo zgodbo, najboljše s polno čustev in natančnim opisom. Nekateri se prav potopijo v svet pesmic, ter ko jih prebirajo in o njih razmišljajo, tudi meditirajo. Poskušajo razumeti, kaj je želel avtor izpovedati, in tako razumsko spoznavajo duh pesmi. Lirika je kot kratka zgodba, ki včasih prehitro mine.

Pesem je spev ki govori

in nič ne de če ostane brez besed

bije

je kri v sencih v prsih

je zadihan dih

jok in smeh

zabava se molči kriči

želi razorožiti svet.

Ali ste opazili, da sem ravnokar prebral pesem Bernarda Bretonnièreja z naslovom "Pesem je spev, ki govori?" Ne? Prav to je lirika: skrivnostna, neprepoznavna in tudi božanska. Tako vam želim veliko veselja tudi pri poslušanju pesmi na radiu.

Četrtek 8. 8. 2019

Študentke in študenti so prav zdaj na poletnih počitnicah. Mnogi so že odšli ali pa še bodo šli na dopust v tujino. Zame so počitnice prihod domov, ko se po dolgih tednih in včasih tudi mesecih spet družim s svojimi domačimi in prijatelji ter uživam sončne dneve.

Ko se vrnem domov, grem najprej k babici na kavo. Druživa se vsak dan ob pol dveh, kar je kot vsakodnevni praznični dogodek. Rad se pogovarjam z njo, jo poslušam, kako je bilo v prejšnjih časih, si izmenjava najbolj zanimive zgodbe in ob tem jeva njeno slastno pogačo ter srkava kavo. Od nje se vedno lepo poslovim, se ji zahvalim za pogostitev in druženje ter ji voščim lep preostanek dneva.

Vzeti si čas za svoje najdražje ni več tako enostavno. Vsi se zapletamo v pomembnejše opravke, čas nam kradejo najrazličnejše elektronske naprave, zato pozabimo se pomiriti in se spočiti ter si zavestno vzeti čas zase in za svoje najdražje. Morda lahko še danes najdete trenutek, da jim podarite nekaj svojega dragocenega časa in posvetite vsaj malo pozornosti.

In ker sem že omenil svojo babico, naj povem, da prav danes slavi 88. rojstni dan. Zato ji želim veliko zdravja, obilo sreče in božjega blagoslova. Od vas pa se za danes le še poslovim, se slišimo jutri.

Petek 9. 8. 2019

V današnjih Duhovnih mislih sem z vami zadnjič. Ob tem bi vas rad spomnil na svoje Duhovne misli izpred petih let. Takrat sem namreč govoril o mladosti in o tem, da je mladost norost. Preteklo nedeljo pa sem govoril o tem, da beseda duh ne označuje le duše, temveč tudi nadarjenost in sposobnost do razmišljanja in zrelosti. Torej, ko smo mladi, smo nori, ko smo pa starejši in pametnejši, pa smo – nadarjeni?

Ni čisto tako. Številni mladi so včasih bolj sposobni razmišljanja, starejši pa ostanejo v prepričanju svojih izkušenj in zastarelih dejanj. Celo evangelist Matej je zapisal: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3).

Tako sem tudi razmišljal o vsem tem, kar sem takrat dejal. Prebral sem pesem z naslovom Nekega dne Julie Engelmann, ki gre takole:

Nekega dne, draga, bova stara, oh draga, bova stara in mislila na vse te zgodbe, ki sva si jih lahko pripovedovala.

Naredimo vse, ker znamo, ne ker moramo,

ker zdaj smo mladi in živi in to naj vsak izve.

Zato, pojdimo naprej, pišimo zgodbe, ki jih želimo pripovedovati drugim.

Naš duh naj oživi in naj ima tudi veselje do našega življenja. Delajmo čim več napak, da bomo še bolj zreli. In nekega dne bomo mislili na vse te zgodbe, ki za zmeraj ostanejo naše. Lep konec tedna in pišite zgodbe.