»Samo strahopetci, ustrahovani in prestrašeni postavljajo plotove, kopljejo jarke, zidajo ograje, potegujejo in spreminjajo meje. Kdor živi z mirno vestjo, budno zavestjo in dobrohotnostjo do bližnjih ter spoštuje drugačne, presega vse meje,« je v uvodu dejal Kopeinig. Nato se je nadaljevalo s spomini. Stane Granda se je poklonil vsem, ki so se radi udeleževali Novoletnih srečanj v Tinjah, pa jih sedaj ni več med nami. Posebej je omenil Marijo Inzko, ki je s svojim delom mnogo prispevala k »slovenstvu Koroške«. Prav takšen je bil naslov prvega Grandovega predavanja, kjer je v svojem značilnem tonu spregovoril o mnogih odprtih vprašanjih odnosa matice do zamejstva: »Pozablja se velika vloga Koroške.« V svojem predavanju se je posvetil Antonu Janežiču, rojenem leta 1828 v Lešah v Rožu, ki je skupaj z Antonom Martinom Slomškom in Andrejem Einspielerjem leta 1851 ustanovil Celovško Mohorjevo družbo. »Mohorjeva družba je Slovence spremenila v bralce knjig,« je poudaril Granda.

»Prvič slišim zgodovinarja, ki tako govori o koroški pesmi,« se je na koncu drugega predavanja Koroška pesem kot oblika solidarnosti in povezanosti predavatelju zahvalil Nužej Tolmajer. Granda je razmišljal o vrsti izjemnih koroških skladateljev, o dveh Jarnikovih pesmih, ki jih je uglasbil Schubert, o Kernjaku, ki je bil samouk, a je s svojimi pesmimi zadel koroško dušo. Kot pevec pa je povedal: »Tudi danes se ne razidemo prej, ne da bi zapeli kakšno koroško pesem.«

»In sklene se krog«

In sklene se krog–te besede v filmu večkrat izreče pripovedovalka v imenu 105-letne Mice Olip. Nedavno so jo v Selah pospremili k večnemu počitku, a njena vloga pričevalke časa bo prav zaradi filma Milene Olip »Sine legibus –po poteh 1976« ostala za prihodnje rodove. Udeleženci Novoletnega srečanja so si film z zanimanjem ogledali in služil je kot odlična iztočnica za zelo zanimivo okroglo mizo, na kateri so diskutirali Milena Olip, Karla Oder, Karl Hren in Rudi Vouk. Moderator Dejan Valentinčič se je navezal na ta čas, predstavljen v zgodbi, in s sogovorniki razmišljal, kaj se je le spremenilo na bolje in kje se razširja le »uspavajoča zavest.« Milena Olip, režiserka in scenaristka filma, ugotavlja, da so se mnoge stvari spremenile v pozitivno smer, »so pa seveda točke, ki še niso rešene in se zelo pogosto olepšajo, da kaže, da je vse v redu.«

Karla Oder je sodelovala v več projektih med Avstrijo in Slovenijo, med drugim pri srečanju pevskih zborov Od Pliberka do Traberka, v projektu Biseri naše kulturne krajine in pri projektu REG-KULT: Žive vezi. Karla Oder se je navezala na migracije, saj se je v obdobju pred skoraj sto leti sem in tja selilo okrog 10.000 ljudi. »Izpostavila bi dve osebnosti, ki sta prišli v Mežiško dolino in pustili trajen pečat svojega dela: Josip Šašel in Vinko Möderndorfer.« Ob njunih primerih je pokazala, da lahko ljudje prinesejo veliko pozitivnega in dobrega, če imajo možnost.

Da se je situacija od leta 1976, o katerem govori film Milene Olip, do danes dramatično spremenila, je dejal Rudi Vouk: »V filmu je bilo pokazano, da sta na Dunaju pred sodiščem branila 'storilce' predsednik Narodnega sveta in predsednik Zveze slovenskih organizacij skupaj. Poudarjeno je bilo, da je bila med organizacijami enotnost pri tem vprašanju.« Tega danes ni. Če si takrat ljudje v Celovcu na ulicah niso upali govoriti slovensko, je danes to drugače. V krajih, kjer so dobili dvojezične napise, so si ljudje upali govoriti slovensko, tudi tisti, za katere bi prej človek mislil, da je znajo več niti besede. A dvojezičnih napisov niso dobili vsi kraji, ki bi jih morali dobiti. »Povsod tam, kjer se to ni zgodilo, je postal še bolj močen občutek, da tukaj Slovencev ni.« S tem se Slovence naredi nevidne. Spregovoril je o subtilnih načinih, kako držati vidno dvojezičnost čim manjšo. »Na Južnem Tirolskem točno vedo, da je topografija, vse, kar poimenujemo v naravi: gorska imena, jezera, reke, v Avstriji so to izključno krajevna imena.« To pomeni, da na Koroškem zaman iščemo smerokaz za Peco, najde se samo nemška različica. Vse te nerešene zadeve je naštel zaradi tega, ker je v zadnjih letih nastal občutek, da je na Koroškem vprašanje, ki je bilo tako vroče v 70-ih letih, že rešeno, nič ni več treba storiti, zato tudi ni več mogoče spraviti tri tisoč ljudi na demonstracije, »ker razširjanje te uspavajoče zavesti poteka zelo uspešno tudi med nami samimi,« je zelo jasen Vouk, ki kritizira tudi to, da slovenski zunanji minister in premier nista pristojna za koroške Slovence, ker ima Slovenija lastnega ministra za Slovence po svetu in v zamejstvu. S tem je po njegovem mnenju politična teža zelo padla. Prav tako tudi meni, da nepotrebnih kontrol na slovensko-avstrijski meji ne bi smelo biti ravno zaradi koroških Slovencev, da bi bili povezani z matico. A tega argumenta še ni slišal nikjer.

»V filmu je bilo pokazano, da sta na Dunaju pred sodiščem branila 'storilce' predsednik Narodnega sveta in predsednik Zveze slovenskih organizacij skupaj. Poudarjeno je bilo, da je bila med organizacijami enotnost pri tem vprašanju.«

Rudi Vouk

Dvojezičnost je identifikacija in identiteta Koroške

Direktor Mohorjeve Karl Hren je opisal situacijo, kako se je manjšina po plebiscitu hitro postavila na noge, poživila zadružne strukture, kulturna društva. Globoko krizo slovenskega zadružništva v zadnjih letih Hren vidi kot enega največjih udarcev za koroške Slovence, »ker smo izgubili precej delovnih mest, precej podružnic po naših vaseh in izgubili smo na lastnem ponosu, da je uspelo zadržati bančništvo v manjšinskih rokah.« Sedaj je manjšina številčno majhna, a je v zadnjih desetletjih doživela socialno-ekonomski podvig.

Rudi Vouk se je strinjal s Hrenom, da so koroški Slovenci danes najbolje izobražen sloj koroškega prebivalstva, »kar je nekaj pozitivnega, a je to tudi neke vrste past, saj za ljudi s takšno kvalifikacijo na dvojezičnem ozemlju ni dovolj dela. »Vedno več je naših ljudi, ki delajo v Gradcu, na Dunaju, v Ljubljani ali kjerkoli po svetu.« Izziv vidi v tem, kako ustvariti politiko za koroške Slovence za 21. stoletje, ko koroški Slovenci niso več zgolj podeželska manjšina, ko bi bilo treba poskrbeti, da bodo koroški Slovenci lahko ostali koroški Slovenci ne samo na Koroškem, ampak tudi drugje po Evropi ali kjerkoli živijo. »Nimamo odgovorov na digitalizacijo,« meni Vouk, ki ga skrbi, da nas »tu prehiteva čas.« Opozarja še na en razvoj. Brez migracije bi bilo danes Avstrijcev 6,5 milijona, tako pa jih je skoraj devet milijonov. Avstrija od migrantov zahteva, da se naučijo nemško. »Nihče se ne briga za to, da bi se na dvojezičnem ozemlju migranti učili tistega jezika, ki je tam prisoten, in to je tudi slovenščina pri nas ali hrvaščina na Gradiščanskem.« Tako so manjšine zapostavljene tudi v demografskem razvoju in ne samo zaradi asimilacijskega pritiska.

»Nihče se ne briga za to, da bi se na dvojezičnem ozemlju migranti učili tistega jezika, ki je tam prisoten, in to je tudi slovenščina pri nas ali hrvaščina na Gradiščanskem.«

Rudi Vouk

Karl Hren je mnenja, da je manjšina sama preveč v letargiji. Po Hrenovem mnenju to, da Koroška ohrani svojo dvojezičnost, ni samo interes koroških Slovencev, »ampak mora biti interes celotne dežele, ker je to tipična identifikacija in identiteta te dežele. Ta preboj se na Koroškem še ni zgodil.«

Milena Olip je po koncu zelo zanimive okrogle mize povedala, da je ob tem dobila veliko idej za še kakšen film. Da vsak počne to, kar rad počne in dobro počne, vidi kot priložnost in možnost, kako »popeljati celo našo situacijo v svetlo prihodnost.«

Zbor Mohor in Fortunat pod vodstvom Pavla Zablatnika je s pesmimi oblikoval tretji sveti večer, za umetniško doživetje na visoki ravni pa so na kulturnem večeru »Koroška v pesmi in besedi« poskrbeli mladi iz Kulturnega društva Mohorjan s Prevalj.

Med pravom in pravičnostjo

Da je človek kot družbeno bitje razpet med pravico, pravom in pravičnostjo, je v nedeljo predaval odlični predavatelj Klemen Jaklič, ustavni sodnik ter profesor na univerzi Harvard. V demokratični družbi morata biti ta koncepta sinhrono usklajena, da družba sploh lahko funkcionira. Napetost med obema poloma izvira iz nesoglasja. Razvita je pluralnost glede vizij pravičnosti. »Ugotovimo, da smo bolj različni, kot si mislimo. Srečamo drugega, ki je prav tako razumen kot mi, pa vendar ima včasih diametralno nasprotna stališča glede najglobljih vprašanj,« je dejal Jaklič, ki je govoril o razumnem in nerazumnem nesoglasju. Vsako desetletje naplavi nove globoke razlike glede etičnih vprašanj. Prepoved svobode izražanje nekomu, ki ne deli tvojih stališč, kot se je dogajalo v totalitarnih režimih, je nerazumno nesoglasje. Nerazumno nesoglasje je tudi v primerih, kjer matematika dokaže, da je neko stališče nelogično. Klemen Jaklič je predaval tudi o vlogi ustavnega sodišča v demokratični družbi.

»Ugotovimo, da smo bolj različni, kot si mislimo. Srečamo drugega, ki je prav tako razumen kot mi, pa vendar ima včasih diametralno nasprotna stališča glede najglobljih vprašanj.«

Klemen Jaklič

Novoletno srečanje se je sklenilo s sveto mašo v tinjski kapeli. Daroval jo je rektor Jože Kopeinig, ki je v imenu organizatorjev Združenja katoliških izobražencev pri Katoliški akciji, Doma Sodalitas in Kulturnega društva Mohorjan v soboto srečanje tudi pričel. In sklene se krog.

Mateja Rihter