Nedelja, 02.08.2020

TETA ZINKA

Lepega avgustovskega popoldneva sem doživel nekaj nepozabnega. Ob sončnem zahodu se nas je na vasi, v kateri živim, zbralo nekaj vaščanov in sorodnikov na sproščenem klepetu. Med nami je bila tudi petinosemdeset letna teta Zinka, mlajša sestra ženinega očeta. Opazila je, da se iz zvonika domače cerkvice oglaša drugačno zvonjenje, "da v cugi zvoni", torej da oznanja odhod v večnost osebe iz našega kraja. Ko se je zvonjenje ponovilo samo še enkrat je ugotovila, da gre za osebo ženskega spola. Ugibali smo kdo bi to lahko bil. Na pobudo tete Zinke smo takoj zmolili Očenaš in Zdravo Marijo za osebo, za katero še nismo vedeli. Trenutek je bil nepopisno lep in poln dobrih misli do pokojnice. Še isti večer smo zvedeli, da je preminula, starejša gospa iz vasi, zelo dobra mati in ljubeča babica.
Družina pokojnice me je prosila, če bi lahko pel ob slovesu iz hiše in pri maši zadušnici. Z veseljem sem sprejel, čeprav priznam, da je za pevca petje ob takih dogodkih včasih težje kot nastop v koncertni dvorani. Marsikaj v teh obredih slovesa te, namreč močno gane.
Pogreb je bil še "po ta starem". Iz hiše smo šli v procesiji, spredaj križ in slovenska zastava, za njimi svojci in znanci. Mlada gospa iz vasi je prevzela vodenje skupnih molitev. Tako sem kmalu opazil, da se je ustavila pri znamenju, ki je pred našo hišo. Molili smo z namenom, da bi preko te molitve, vsakdo, ki bi imel še kakšno zamero do pokojnice, njej to lahko odpustil. Kako lepa spravna gesta! Tako smo se na poti proti cerkvi ustavili vsaj še petkrat in molili z istim namenom.
V naši vasi še ohranjamo navado, da se tiste dni po pogrebu zbiramo na domu pokojnika, za skupno molitev, za mir in pokoj duše. Teta Zinka je po rožnem vencu še na pamet vodila litanije, na katere smo odgovarjali "prosi za njo". Ti obredi so me spominjali na poslikave slikarja Gasparija, ki je z velikim občutkom za lepoto dokumentiral naše običaje.
Zame, ki sem odraščal v tujini do 40. leta starosti, so bili ti trenutki zelo bogati in so se mi vtisnili v srce. Še bolj jasno mi je postalo od kod nam Slovencem naša omika, naša kultura, naše navade, kaj nas dela take kot smo. Vse to bi rad ohranil v zavesti, da bom iz teh modrih navad lahko še črpal duhovno moč za naprej.

Naj bodo te misli nam vsem, vernim in ne-vernim, v spodbudo in motivacijo, da ohranimo te lepe slovenske navade za naše potomce.

Ponedeljek, 03.08.2020

GOSPOD FRANCE

Poznal sem človeka, ki je med drugo svetovno vojno pri nas, tako kot večina Slovencev, doživel zelo travmatične dogodke, ki so ga zaznamovali za vse življenje. Ob koncu vojne je ženi s tremi otroki, s pomočjo dobrih ljudi, uspelo umakniti se preko Ljubelja na avstrijsko stran, in po treh letih begunskega taborišča oditi v Ameriko. Gospodu Francetu pa to ni uspelo, ker so ga pridržali nekateri vaščani in ga je oblast dolga leta mučila. Eden od njegovih sovaščanov je bil pri tem še posebej aktiven.
Po devetih letih ga je takratna oblast izpustila in dala dovoljenje, da se izseli in odpotuje v Ameriko in se končno sreča s svojo družino, ki ga je že zelo težko pričakovala. Veselje ob snidenju je bilo nepopisno. Zaživel je novo življenje.
Živeli so blizu nas, v predmestju velikega mesta. Spoznal sem ga, ko sem bil še otrok. Iz njegovih oči je sijala dobrota, pa tudi bolečina, ki se je nakopičila skozi leta vojnih grozot.
Leta 1991, ko smo se Slovenci osamosvojili in se je družba demokratizirala, Slovenija pa je postala svetovno priznana država, kar je bil sen naših prednikov že stoletja, je gospod France v sebi začutil željo, da obišče rodni kraj, da bi šel do vsakega vaščana in mu segel v roke, tudi glavnemu mučitelju in se z njim spravil. Tako je tudi storil. Vaščani so doumeli, da ga vodijo le dobri nameni, zato so ga z veseljem sprejeli, se z njim pogovarjali in pojasnjevali medvojne dogodke. Le družina glavnega mučitelja je bila v strahu, da morda prihaja z maščevalnim namenom. Sosedje so pomagali, da je prišlo tudi do srečanja Franceta in njegovega mučitelja. Trenutek je bil napet. Segla sta si v roke in slišale so se besede Franceta: "Vse ti odpustim, nimam več sovraštva do tebe." Objela sta se in zjokala. Odleglo je obema. Duši sta se pomirili.
Kako lep zgled za vse človeštvo, sem si mislil.
Sosedje so potem vedeli povedat, da v hiši mučitelja ponoči ni več gorela luč, kakor vsa tista dolga desetletja po vojni.
Ko odpremo srce drugim, takrat smo najmočnejši.

Torek, 04.08.2020

BOŽIČ V BARILOCHAH

Bariloche je majhno mesto v argentinski Patagoniji, ob velikem jezeru Nahuel Huapi, kjer živi veliko različnih evropskih priseljencev, predvsem iz alpskih držav, med katerimi so tudi Slovenci. Zato je tudi arhitektura prvotnega mestnega jedra pretežno alpskega stila.
V tem mestecu je Slovenka, gospa Lučka Kralj Jermanova, ustanovila otroški in mladinski zbor, ki je v nekaj letih postal zelo kvaliteten in se je povzpel v krog vodilnih zborov v Argentini.
Vsako leto so prirejali koncert NAVIDAD CORAL, "zborovski božič", ki je postal tradicionalen. Nekajkrat se je zgodilo, da smo bili povabljeni na pomoč tudi basi in tenorji iz drugih mest, za ojačitev zbora. Med vajami je vladalo zelo lepo vzdušje in delalo se je z veseljem, in tudi z disciplino.
Gospa Lučka je zelo rada pred vsakim koncertom otrokom kaj povedala, da bi bili bolje pripravljeni za na oder, tudi duhovno. Tako je enkrat otrokom položila na srce, modro misel, ki je tudi nam, že odraslim, dala misliti in ki me še vedno spremlja na poti profesionalnega pevca. Otrokom je rekla takole:
"Kakšna čudovita stvar se bo čez nekaj minut zgodila. Prišli bomo na oder, pripravljeni, da bomo dali nekaj lepega ljudem, ki so nas prišli poslušat. Vdihnili bomo zrak in napolnili pljuča, s pomočjo prepone bomo zrak potisnili v zračni stolp in ga kontrolirano poslali skozi tisti dve rahli mrenici, ki jim rečemo glasilke. Zrak bo glasilke zatresel, iz naših ust bo prišel glas, ki bo nosil besede. Te bodo odplavale skozi prostor katedrale vse do ušes poslušalcev. Kaj se bo potem zgodilo v duši poslušalcev lahko samo ugibamo, a kaj hitro se lahko zgodi, da bomo opazili kakšno solzo na licih poslušalcev. Kakšni čudoviti procesi so to. Bodimo hvaležni, če bomo danes to res dosegli."
Lepa glasba nas resnično prenese v druge kraje in prostore naše duše, prebudi v nas spomin na že doživeto, spodbudi k plesu in veselju, nas naredi bolj čuteče in dobre ljudi.
Vedno, ko želimo opisati občutke, ki jih glasba v nas prebudi, nam zmanjka besed. Tako magična je govorica glasbe.

Sreda, 05.08.2020

LISTRODERES

Moja prva profesionalna zaposlitev, po končanem študiju agronomije, je bilo mesto docenta na katedri za Agrarno zoologijo, kjer smo poučevali in tudi preučevali škodljive in koristne insekte, na poljedelskih rastlinah. Na katedro so prihajali na posvet poljedelci iz prostrane argentinske pampe z raznimi vprašanji povezanimi s škodo, ki jo povzroča ta ali ona žuželka. Večina le-teh nam je bila že znana. A včasih se je pojavila tudi kakšna neznana vrsta. Tako nas je enkrat obiskal lastnik velikega posestva, kjer so na 5.000 hektarjih pridelovali kamilico. S seboj je prinesel malega hroščka, rilčkarja, krivca za nastalo veliko škodo na njivi. Začeli smo s preučevanjem. Po posvetovanju z biologom, strokovnjakom za hrošče, smo izvedeli da se imenuje Listroderes costirostris. Nadaljevali smo z brskanjem po domači in tuji znanstveni literaturi, v iskanju bio-ekoloških podatkov. V laboratoriju smo, istočasno, poskusili vzgojiti hroščka in uspešno smo razvili prvo generacijo. Tako smo lahko popisali njegove morfološke posebnosti v vseh fazah razvoja, kakšna so jajčeca, ličinka in buba. Opazovali smo tudi na kakšen način se hrani, da bi kasneje na terenu ugotovili, kdaj v razvoju je najbolj učinkovito ukrepati in s kakšno metodo. V tistem letu smo večkrat potovali do njive, okoli 300 km oddaljene od Buenos Airesa in kmetu sproti poročali o rezultatih. Ko smo šli na pot zadnjič, z namenom, da mu svetujemo in pripravimo poročilo, smo z žalostjo opazili, da na zemlji leži ogromno mrtvih insektov, predvsem čebele, koristne pikapolonice in ose, in še druge vrste. Odgovor kmeta je bil: "jah, nismo mogli več čakati in smo z letalom poškropili vso njivo z neselektivnim insekticidom". Bili smo potrti. Biološko ravnotežje, ki vlada v naravi pod zelo strogimi zakoni, je bilo na tem koncu sveta v trenutku porušeno. Kakšen smisel ima tako ravnanje, se človek vpraša. Odgovor je sledeč: življenje nas sili k zaslužku in na kratki rok zmoremo marsikaj, kar pa se nam na dolgi rok maščuje. Ravno taka ne-premišljena praksa je pripeljala do tega, da se je ta hrošček sploh pojavil kot problem, ker so vsi njegovi naravni sovražniki, ki so živeli na terenu, bili neselektivno uničeni.

Bodimo do narave spoštljivi in odgovorni.
Živeli bomo bolje, ker bomo razumeli, da smo tudi mi neločljivi del te biološke zgradbe.

Četrtek, 06.08.2020

KATEDRALA

Pred dnevi, ko sem bil v Kölnu, sem lahko obiskal impozantno gotsko katedralo sredi mesta, ki leži ob reki Ren. Že večkrat sem opazil, da se ta čudovita katedrala omenja v kakšnih samospevih iz romantike in post romantike, predvsem v Schumannovem ciklu Pesnikova ljubezen Heinricha Heineja. Vem, da so tudi iz naših krajev hodili v Kelmorain na romanje. Takšno poimenovanje mesta Köln am Rhein, je kdaj zapaziti v kakšni slovenski baladni pesnitvi.

V vsaki mogočni katedrali občudujem zahtevnost arhitekture. Predstavljam si zaporedje dogodkov, ki so potrebni, da taka zgradba nastane: najprej ideja o Bogu in človekova želja po približevanju Njegovi veličini, nato arhitekturni načrt, potem izbor izvajalcev, finančni načrt, delovna sila, obrtniška znanja, pa vsa logistika, predvsem pa duhovna moč in prepričanje, da je taka zgradba potrebna. Tistemu, ki vstopi vanjo, pomaga pri iskanju presežnega in pri poglobljeni molitvi.

Vsaka taka zgradba se gradi od spodaj navzgor, s pomočjo raznih naprav, gradbenih odrov in tramov, ki pomagajo, da je bodoča zgradba statično varna, stabilna in dovršena. Več desetletij je potrebno, da dobi dokončno obliko. Tako v teh časih še vedno nastaja katedrala Svete družine v Barceloni, genialnega arhitekta Antonia Gaudija, kandidata za svetnika.

Kako pa je s procesom gradnje človeškega bitja? Po Božji volji in po volji staršev, mame in očeta, smo bili poklicani v življenje, najprej v komaj opazni obliki, nato smo se rodili in stopili v odprti svet. Okolje, v katerega smo bili rojeni, nas je začel fizično in psihično oblikovati. Počasi smo se začeli vklapljati v širši svet in postajali smo vedno bolj povezani z osebami in sami smo postali osebe, torej človek, ki je v odnosu do drugega. Pridobivali smo znanje in čustveno zrelost, predvsem pa srčno kulturo, ki nas dela Božje otroke. Vemo, da je ljubezen največja vrednota, ker nas osvobaja egoizma. Tega so nas naučili drugi ljudje, ki nam še danes stojijo ob strani, ki nas podpirajo, tako kot kamnito katedralo leseni tramovi v času gradnje.

Kakšno hvaležnost občutimo do vseh tistih ljudi, z imenom in priimkom, ki so nam pomagali na poti od individuuma do osebe. Ker imamo skupnega Očeta, so ljudje, s katerimi smo v odnosu, naši bratje in sestre.

Lepo je, da to hvaležnost včasih tudi izrazimo in ubesedimo, tako kot pesnik Tone Rode, ki je te dni predstavil novo pesniško zbirko Prareka. V eni od pesmi je hvaležno omenil svojo učiteljico Anico Šemrov, na katero imam tudi sam nepozabne spomine in čutim do nje veliko hvaležnost.

Gotovo imate tudi Vi nekaj imen ljudi, ki so Vašo osebnost bistveno oblikovali in lepo je, da jim hvaležnost izrazite.

Petek, 07.08.2020

UMETNOST IN DUHOVNA RAST

Človek je bitje, ki že po naravi išče trascendentni svet. Vse kulture sveta, naj bodo še tako primitivne, nam kažejo to realnost. Človeka torej žeja po onstranstvu in posledično po Bogu, ki se razodeva po lepoti, ker ta vodi k Bogu. Naš razum išče resnico in volja hrepeni po dobroti, ker v njej najde notranji mir in zadoščenje, ki sta potrebna za dosego radosti in osebne sreče. Takrat zavladata v človeku lepota in harmonija. Najgloblje misli in čustva, ideje in spoznanja, človek spontano sporoča drugim. Orodje tega sporočila je umetnost, ki ljudi plemeniti in usmerja k višjemu idealu. Skupno doživljanje lepote poglablja in boljša kvaliteto komunikacije. Umetnost pa odpira pot k veri, kot novi dar. Vera in lepota najbolje izražata človekovo presežnost. Umetnik ustvarja, govori o sebi, o svetu, o stvareh, ob tem pa kliče hvalnico Bogu, stvarniku, večni Lepoti in tudi človeku, ker si Bog in človek nista v nasprotju, saj sta povezana. Bog je izbral človeka za sodelavca, za oblikovanje družbe in vsega stvarstva. Človek je v svoji znanstveni, družbeni, umetniški poti samostojen in avtonomen, ker mu je bila dana svoboda izbere. Ko se človek posveča umetnosti, prispeva k temu, da se človeštvo dviga v boljši svet vrednot, resnice, lepote, dobrote, odpuščanja, ...

Sveti Janez Pavel II. je v svojem Pismu umetnikom, nanizal nepogrešljive misli. Da je umetnik tisti, ki še najbolj lahko začuti Boga, ki se mu pri ustvarjanju "pridruži". Bog stvarnik prikliče nekaj iz niča, mojster umetnik pa uporablja nekaj kar že obstaja in temu daje obliko in pomen. S svojimi deli umetnik nagovarja soljudi in navezuje stik z njimi. Umetnik se daruje za druge v svoji družbi, družbo z odgovornostjo sooblikuje in si ne dovoli iskanja prazne slave ali poceni popularnosti. Ko smo v neposrednem stiku s pravo umetnino, veliko mojstrovino, recimo z Bachovim Matejevim pasijonom, Michelangelovo Pietá ali Dantejevo Božansko komedijo, opazimo, da se naša duša vznemiri zaradi tolike lepote. Tudi naše telo začuti veličino vrhunske kulturne dobrine, ki kar vabi k vriskanju od občudovanja. Da to doživimo, moramo biti odprti in dostopni za lepoto, to pa predpostavlja, da gremo najprej vase in v sebi odkrivamo dimenzijo duhovnosti in ji damo prostor in čas, da se razvija. Torej, stik z vrhunskimi umetninami nas popelje v višje oblike duhovnosti. Takrat lahko postanemo boljši ljudje, bolj dovzetni za doživljanje lepote, ker ne dopustimo, da gredo ta doživetja mimo nas, ne da bi nas nagovorila. Naša zavest jih dojame in zabeleži. Postanejo referenčne dobrine za pravilno vrednotenje drugih dobrin. In kaj pomeni biti boljši človek? Predvsem, biti blagohoten do sočloveka, v naši dobroti do njega, v našem sočutju in empatiji do drugih in posledično v zmožnosti odpuščanja, kot izraz najvišje oblike Ljubezni.

Družba, v kateri prevladujejo dobri ljudje, je homogena in notranje uravnovešena.