Ivana Kampuš

Nedelja, 11. avgust 2019

Želim vam lepo in veselo nedeljsko jutro, dragi vsi, ki ste z mano. Spet me je doletela čast, da sem lahko z vami ves ta teden. Mnogo časa sem imela za premišljevanje, čemu naj posvečam ta naša skupna jutra. Naj izrazim to po svoje:

Vsaka kapljica najde

svojo pot

do morja

Vsako seme

se pogrezne v zemljo

da zraste novo življenje

Le jaz …

Ali vem,

kaj naj storim?

Ali vem,

od kod prihajam

in kam naj svoj korak

usmerim?

Vsakemu izmed nas se dogaja življenje podobno. Pred sabo imamo celo vrsto možnosti in priložnosti, in treba se je odločati, vedno znova. Vsak trenutek, vsako jutro, vsak dan. Jezus je nekoč rekel: „Kdor ni z menoj, je proti meni. Kdor ne zbira z menoj, raztresa.“ (Luka 11, 23) Gre za naše misli. Gre za naša dejanja. Ali zbiramo, ali stresamo. Ali skušamo širiti veselje, lepoto, hvaležnost ali pa slabo voljo, grdoto in prepir. Ali si očitavamo vse svoje slabosti ali pa jih skušamo razumeti in jih transformirati. Ali drugim očitavamo njihove slabosti ali pa jih skušamo razumeti in razglabljati o problemu tudi z njihove strani. Vedno spet berem o empatiji. Empatija je posebno fina lastnost, da skušamo čutiti tudi to, kar veseli ali bremeni nekoga, s katerim se družimo ali se srečamo, namenoma ali slučajno.

Preden koga obsojamo, premislimo sledeče:

Njegove besede in dejanja slišimo in vidimo. A to je lahko samo fasada. Za njimi morda skriva veliko notranjo bolečino, za to fasado se morda pojavlja močan strah pred nečem, o čemer mi nimamo pojma. Če smo rahločutni, se bomo najprej vprašali, kaj je v ozadju. Naša reakcija naj bi bila torej mirna, premišljena in predvsem konstruktivna. Nekateri obvladajo to taktiko zelo dobro, drugi pa se bomo morali vaditi in morda nam bo uspelo.

Ponedeljek, 12. avgusta 2019

Britvica je ostra, a ne more prerezati lesenega debla. Sekira je močna, a ne more prerezati lasa. Vsakdo je pomemben na svojem mestu. Vsak izmed nas, ki je rojen na ta svet, ima svoje posebne kvalitete, zmožnosti, ki jih nihče drug nima. Zato nimamo pravice, da bi kogarkoli prezirali. Ko spoznamo njegove ali njene zmožnosti ali kvalitete, bomo ostrmeli.

Vsak izmed nas pozna zgodbo o slonu, opici, oslu, mački in še kakšni drugi živali, ki vse dobijo isto nalogo, da naj splezajo na drevo. Oceni se jih po tem, kako uspejo. Da slon in osel tega ne bosta zmogla, nam je jasno. Ni pa šola s svojimi ocenami edini prostor, kjer se dogaja to nelogično ocenjevanje. Morda imamo v družini ali v službi okoli sebe ljudi, ki imajo vsak svoje zmožnosti in kvalitete. Eden je bolj spreten v ročnostih, ta bo lahko pleskal stanovanje, drugi radi pišejo in filozofirajo. Če boš od prvega pričakoval, da ti napiše članek ali dobro odgovarja v intervjuju, boš čakal zelo dolgo. In če naj tisti, ki radi pišejo in so besedni ustvarjalci, opravijo ročno delo, ni treba da je to pleskanje, se jim najbrž ne bo posrečilo tako dobro. Tu mislim seveda tudi nase, ki mi pospravljanje in vrtnarjenje gre le počasi in malce nejevoljno od rok.

Imamo tipe, ki radi vstajajo zgodaj zjutraj, potem take, ki se zvečer ne spravijo spat. Prvim teče v zgodnjih urah vse lažje od rok, drugim pa proti večeru, ja celo ponoči. Sedaj seveda lahko obsojamo tistega, ki mora po sili razmer opravljati odgovorno delo zjutraj in ga opravi le malomarno, zato pa postane aktiven ponoči. Morda pa nam le uspe, da priznamo vsakomur njegove lastnosti. Življenje je tako lahko za vse bolj prijetno.

Torek, dne 13. avgusta 2019

V včerajšnji duhovni misli smo razglabljali o različnih lastnostih, ki jih imajo osebe okoli nas. Kaj pa mi? Kako ocenjujemo sami sebe? Ali se maram? Ali se prenašam? Ali poznam svoje vrline? Ali sprejemam svoje slabe lastnosti? Ali res vem, kaj hočem in kaj je zame dobro? Kaj če sem nekaj pošteno zgrešil? Kaj, če se mi je nekaj popolnoma ponesrečilo? Ali si odpustim? Ali pa nosim to zadevo s seboj kot star oguljen nahrbtnik, ki bi ga lahko že zdavnaj odvrgel? Kako blagodejno je, ko spoznam, da je to, kar se mi je neprijetnega zgodilo, bilo v tistem trenutku edina možna varianta. V tistih okoliščinah sem opravil / opravila najboljše in sedaj se sprejmem z vsemi svojimi lastnostmi. In mimo je! Očitavanje nikomur ne koristi, najmanj pa nam samim.

Dovolite mi, da zopet citiram iz svetega pisma: „Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.“ Se spomnite? Ja, kako naj ljubim bližnjega, če sam sebe ne morem prenašati? Sprejmimo se takšne kot smo. V sebi imamo vse dobre lastnosti, ki smo jih prejeli od našega nebeškega Očeta. Treba nam je samo, da jih odkrijemo in cenimo.

Moja glavna želja in zamisel je ta, da si olepšamo in olajšamo življenje. Če upoštevamo, da se Jezusov evangelij imenuje tudi blagovest, je naše lepše življenje močno povezano z njim. Z njim, ki nam je pomoč v vsakdanjem življenju. Jezusa pa ne bomo našli v nobeni knjigi in v nobeni cerkvi, če ga ne odkrijemo najprej v sebi. Od našega nebeškega Očeta smo prejeli lastnost ustvarjanja. Ustvarjajmo zase in za vse okoli nas le svetle trenutke. Črpajmo iz svoje globine, kjer domuje sama svetla ljubezen. Odkrijmo jo in delimo jo. Nam in vsem našim bo tako res lepo.

Sreda, dne 14. avgusta 2019

Kako vam gre, kadar ste v družbi? Ali vam gre včasih na živce? To se vam nikoli ne zgodi? O, vi srečneži. Kadar se začne pogovor sukati okoli polomije, ki jo imenujemo politika, se le težko vključim v pogovor, saj s kritiziranjem ne bomo ničesar spremenili, razen da se aktivno angažiramo in prispevamo najboljše.

Kako lepo bi bilo, če bi živeli v svetu, kjer bi radovedno in strpno sprejemali različna mnenja. Kjer bi se pogovarjali konstruktivno, kjer bi skupaj gradili boljši svet. Svet, v katerem bi prevladovalo sočutje, kjer bi lahko z optimizmom pričakovali prihodnost.

Kako lepo bi bilo, če bi sprejemali tudi razočaranja in iz njih črpali zaupanje v nekaj boljšega, kar bi se razvilo prav zaradi razočaranj. Janez Evangelist govori v Razodetju o novi zemlji in novih nebesih. Kaj, ko bi v naših pogovorih gradili to novo zemljo, kovali načrte za lepšo bodočnost? Kaj, ko bi se nova zemlja oblikovala v naših mislih, besedah in nazadnje tudi v dejanjih? Prepričana sem, da lahko vsak izmed nas prispeva mnogo k temu, da nam je na svetu lepše.

Četrtek, dne 15. avgusta 2019

Danes je praznik Marijinega vnebovzetja ali Velika Gospojnica. Ponekod imajo žegnanje. V naši neposredni bližini, v Podgorjah, je danes velik praznik. Naj vas torej pozdravim posebno svečano, seveda s pesmijo:

Vélika žena

odpri svoje roke

in nas objemi

objemi svoje otroke

nebogljene in prestrašene

zaupamo vate

Vélika Mati

odpri nam srce

da se iz tebe rodi

nova Zemlja

in novo Nebo

Včeraj zjutraj sem omenila, da lahko gradimo novo Zemljo in novo Nebo mi, s svojimi mislimi, besedami in dejanji. Danes na Marijin praznik pa bi rada govorila o tem, kakšne vélike pomočnike imamo v nebesih. Marija, Jezusova mati, ki jo imenujemo tudi „naša Mati“ ima v neštetih podobah v rokah Jezuščka, kralja, ki drži ves svet v svojih malih ročicah. V teh kritičnih dneh, ko naša Zemlja na vse načine kaže svojo nevoljo, ko kar ne prenehajo naravne katastrofe, ko ljudje trpijo ob povodnjih, suši in potresih, se lahko še bolj zaupno zatečemo k naši materi Mariji in Jezusu. Glejmo ga kot kralja neba in zemlje, njega, ki je dvignil roko in viharji so se pomirili, njega ki je hodil po vodi. Ne vem, ali kdo izmed vas verjame, da je bilo to res možno. A spomnimo se, da se je na gori Tabor popolnoma spremenil, da so ga apostoli Andrej, Peter in Janez videli kot svetlobno bitje, ki ni podrejeno zemeljskim zakonom. Če ima kdo moč, da nam pomaga v tej stiski, potem je to on, prav tako kot naša velika mati Marija.

Petek, dne 16. avgusta 2019

Na našem družinskem nagrobnem kamnu je izklesan izrek „Živi v Bogu!“ Nekoč je veroučitelj pozval učenca, naj mu pove, kje je Bog. Učenec mu je baje odgovoril: „Najprej mi vi povejte, kje ga ni!“ Če pletemo misli dalje, bomo kmalu prišli do spoznanja, da mora biti Bog vsepovsod, torej tudi v nas. In kje v nas? Naj ponovim učenčevo vprašanje: „Kje pa ga ni?“ Predlagam vam torej, da skupaj premislimo, kaj to pomeni za nas. Bog je v vsaki naši celici, v vsakem našem organu. A mi ga ne čutimo in nič ne vemo o tem. Verjetno se celo sprašujemo, ali sploh obstaja. Če pa prisluhnemo navznoter, bomo kmalu opazili, da nas greje zavest o njegovi navzočnosti. Kdor prejme hostijo pri svetem obhajilu, se morda še lažje pogovarja z Bogom v sebi ali vsaj skuša tako. Saj smo božji otroci, kar pomeni, da SMO božji otroci. Kličemo ga „OČE“, in oče nas sliši. Zemeljski oče bi nas slišal, pa nas nebeški ne bi? Spet govorim o zaupanju! Zaupajmo v božjo pomoč, kaj nam pa drugega preostane. Svet nas lahko pusti na cedilu, nebo nas pa ne, kajti mi živimo v Bogu.

Naj vam za konec preberem meditativno pesem, ki naj vas spremlja v lep dan!

v veseli zavesti

tvoje navzočnosti v meni

pozivam vse celice v svojem telesu

da na široko odprejo svoja vrata

prosim vse ograje okoli moje duše

da se sesujejo

pričakujem od vseh kotičkov

svojega srca

da se odprejo Tvoji luči

sedaj se zavedam

da bivaš v meni

kakor bivaš

od vekomaj do vekomaj