Nedelja, 2. 9.2018

Večinoma vam je znano, da sem v zadnjih letih z raznimi glasbeniki pripravil in izvedel nekaj predstav duhovne narave. Trenutno ob Krstu pri Savici  še ponujam predstavo Njegovo obličje, ki sem si jo zamislil za leto usmiljenja. V teh treh letih sem imel veliko predstav tako v slovenskem, kakor tudi nemškem jeziku. Izbrana svetopisemska besedila želijo prikazati predvsem lepoto in veličino božje besede, ki nam je zaupana. Vedno znova lahko doživim, kako so ljudje presenečeni in celo očarani ob besedilih, ki jih sicer že poznajo. Posebnost predstave je prav v živi pripovedi v kateri kot pripovedovalec sproti vstopam v razne osebe, ki tako pridejo zelo neposredno do izraza. Kot duhovnik se zavedam, da se pri bogoslužjih v taki meri ne morem poistovetiti z osebami, ki pridejo do besede v evangelijih. Hkrati pa me način pripovedovanja tudi oblikuje in mi narekuje, naj tudi v bogoslužju oznanjam bolj neposredno. Besedila sem se najprej seveda naučil na pamet. Nato pa me je režiser Aleksander vodil k temu, da bi jih pripovedoval čim bolj sproščeno in naravno. Prav ta neposrednost pa živo nagovori občinstvo. Tudi v bogoslužju so poslušalci hvaležni, če čutijo, da so bralci dobro pripravljeni, da besedilo razumejo in da njim samim gre do srca. Zato ni dovolj znati le brez napak prebrati besedilo, temveč naj čim bolj postane najprej del mene. Ko preberem besedilo, ki se me na kakem mestu posebej dotakne, bodo to začutili tudi poslušalci. V tem smislu naj rase tudi med nami še kvaliteta branja bogoslužnih besedil.

Seit einigen Jahren bereite ich Aufführungen mit biblischen Texten vor und biete diese zusammen mit Musikern den Pfarren und Gemeinschaften an. Das erzählte biblische Wort kommt so viel unmittelbarer an die Hörer heran. Die Menschen sind immer wieder überrascht und begeistert. Dabei mache ich nichts anderes, als die Erzählungen auswendig zu lernen und sie dem Publikum so einfach wie möglich zu erzählen. Das authentisch erzählte Wort wird viel besser aufgenommen, als das gelesene. Im Gottesdienst kann ich zwar nicht immer so lebendig erzählen, ich kann aber die Lebendigkeit erhöhen. Die Lektorinnen und Lektoren dürfen mit sich noch nicht zufrieden sein, wenn sie einen Text fließend lesen können. Die Zuhörer sollen merken, dass sie verkünden.

Ponedeljek, 3. 9.2018

Ta teden vas bom pri duhovnih mislih spremljal jaz s svojimi izkušnjami, ki sem jih napravil ob duhovnih predstavah, ki sem jih v zdanjih letih imel po naših krajih. V Njegovem obličju, ki ga še vedno ponujam, sem želel, da bi poslušalci ob svetopisemskih besedilih zaznali Božje obličje in se mu z veseljem približevali. Včasih me ljudje sprašujejo, od kod mi pride moč, da tako vztrajno hodim to drugo pot oznanjevanja. Pa jim iskreno odgovorim, da je včasih res naporno, da pa skoraj vedno dobim ogromno nazaj. Ne le aplavz, temveč tudi osebne besede, ki mi jih ljudje povedo me opogumljajo. Največje pa je moje veselje, če doživim mlade, ki sem jim pravzaprav namenil predstave, kako pozorno poslušajo in kako se jih ta neposredni način dotika. Med tem sem bil tudi že vabljen v šole in celo v klub slovenskih študentov v Gradcu. Še danes imam to predstavo v najboljšem spominu. Saj sem pošteno dvomil, če je to pametno. Pa se je nabralo toliko naših študentov in so s tako pozornostjo poslušali in me ob koncu nagradili s še tako lepimi besedami, da najkasneje od tistega trenutka naprej vem, da je to pravi način oznanjevanja. Zato sem zelo hvaležen vsem, ki so mi na tej poti pomagali in mi še stojijo ob strani. Z veliko pozornostjo pa so prisluhnili tudi že otroci, ki so jih starši privedli s seboj in mladi, ki so jih učitelji pred tem dobro pripravili. Tako na tej poti zbiram izkušnjo, kako se božja beseda dotika mladih src.

Torek 4.9.2018

Tudi danes bom delil z vami izkušnjo, ki sem jo napravil na moji drugi poti oznanjevanja z gledališko predstavo Njegovo obličje: Alexander, moj režiser, me je vodil k temu, da čim bolj naravno priprovedujem svetopisemske zgodbe, tako pač, kakor oče, ki pri mizi pripoveduje svojim otrokom ali kakor ob kakem drugem omizju kdo pripoveduje kako novost. Po skoraj vsaki pripovedi sledi glasba, tokrat harfa. V tem času imajo poslušalci čas, da jim zgodba odzveni in se notranje morejo pripraviti na sledečo. Glasba pa ni le mašilo, temveč poskuša ujeti atmosfero in pripraviti poslušalca na to, kar sledi. Tudi zame je to čas, da se preusmerim. Elisabeth, harfistka, ki me spremlja, pa je deloma tudi del predstave. Tako ona, v zgodbi o izgublenem sinu ogorčeno odide od mize, in prevzame vlogo starejšega sina, ki ne more razumeti, da je oče tako zelo usmiljen. Ko nato prevzame glasbeni del, pa jaz ostajam v vlogi očeta, ki je žalosten, da je sin odšel od skupne mize, da ga noče več poslušati in se od njega odvrne. Iz žalosti se polagoma zopet vrnem in si nalijem vode, da bi se okrepčal. Pred nedavnim pa sem se spomnil, da najprej nalijem v njen, oz. njegov kozarec in šele nato v svojega. S tem lepo nakažem, da oče skrbi za svojega sina tudi še tedaj, ko je ta  od njega odšel.  Tako doživljam da predstavo oblikujem tudi še sedaj, po številnih nastopih. Tega seveda ne vidijo tisti, ki med tem zaprejo oči, da bi poslušali prijetni glas harfe.

Sreda 5.9.2018

Tudi danes vam bi rad nekaj povedal o svoji izkušnji, ki sem jo napravil na moji dolgi poti oznanjevanja v predstavi Njegovo obličje: Od prve predstave do danes je minilo že tri let. Medtem sem moral iskati novo glasbeno spremljavo, saj  mladi bilčovski glasbeniki zaradi nekaterih okoliščin niso mogli več ostati z menoj. Sedaj gresta z mano Elisabeth,  diplomirana harfistka ter tudi nadvse vztrajna soflerka Ani. V glavnem smo ohranili koncept, ki smo ga prvotno zasnovali z mladinci. Da  na začetku ustvarim skupnost s publiko, pri besedilu o svatbi v Kani Galilejski nalijem kozarce, nazdravim z glasbenico in med njeno glasbo razdelim polne kozarce med poslušalce – in nazdravim še z njimi. Tako se ustvari sproščeno ozračje, ki je tudi v službi nadaljne pozornosti. Publika postane del zgodbe, del dogajanja. To se nadaljuje vseskozi, ko se ob pripovedovanju sprehajam med njo, se celo k njej sedem, nagovarjam posameznike in tako ohranjam živ stik. Ob koncu pa so deležni kruha, ki jim ga razdelim. Drugače pa je to po pripovedi o umivnaju nog, ko ob turobni glasbi grem v vlogo Jezusa, ki se na Oljski gori bori s svojo potjo in poti krvavi pot in potem ko stopim na stol in pripovedujem o Jezusovi smrti. Tako se znajdem na križu in ob glasbi polagoma ugaša življenje, dokler naposled ne nagnem glave in umrem. Predno nastane daljša tišina pa sem v mislih s tolikimi, ki hodijo pot trpljenja, neznosnih bolečin, strahu in bede. Zame osebno je to najbolj tisti del, ko se mi zdi da grem v molitev za trpeče, ki so mi blizu ali o njih zgolj vem. Morda v tem trenutku najbolj izbrišem mejo med igro in resničnostjo.

Četrtek 6.9.2018

Še danes sledimo izkušnjam, ki sem si jih nabral na moji drugi poti oznanjevanja kot igralec v predstavi Njegovo obličje. Včeraj sem se že dotaknil tistega dela predstave, ko Jezus umira na križu in ob primerni glasbi polagoma nagiba glavo in izdihne. Nato napoči tišina. Sam ostajam  stoječ na stolu negiben . Čeprav predstave še ni konec, se nam je že zgodilo, da so ljudje začeli s ploskanjem. Le s težavo jim z rokami nakažem, da naj nehajo ploskati. Ko stopim čez stol takoj začnem s pripovedjo o dveh učencih, ki sta bila na poti v Emavs in sta Jezusa spoznala šele pri lomljenju kruha. Sprva sem se ob prezgodnjem aplavzu jezil, nato pa sem si dejal, da je to seveda vsa človeška logika: kaj pa naj še sledi po tem, ko izdihne tisti, ki je pripovedoval, učil in izpričal? In če vrhu tega še ugasne luč? V tem pa še bolj intenzivno moremo doživeti, kakšna nezaslišana novost je v bistvu naše vere: vstajenje od mrtvih. Ta, ki je izdihnil, se zopet pojavi, se pogovarja z njimi, se jima pridruži in lomi kruh. Tega kruha smo nato deležni vsi. Sam smem prevzeti vlogo tistega, ki deli kruh. V predstavi pa tudi sicer kot duhovnik. Sam smem oznanjevati in glavnopoklicno opravljati to nalogo, pa še v svojem ljubiteljskem poslu. Ob koncu pa sem še deležen Jezusove obljube, da bo ostal z nami vse do konca sveta. Vse do tedaj pa naj gremo in oznanjamo ter učimo, kar nas je on učil in krščujemo. Kako vzvišena naloga, poverjena nam vsem!

Petek  7.9.2018

Tudi danes, še zadnjič, morem z vami deliti izkušnje, ki sem jih napravil na moji poti kot ozanjevalec na odru, predvsem s predstavo Njegovo obličje. Predstava živi poleg  pripovedi izbranih evangelijskih besedil in glasbe še od nekaterih skromnih gledaliških elementov. Del scene je tudi odprta skrinja, iz katere najprej vzamem papirusov zvitek, nato debelo knjigo Svetopisemskih zgodb in naposled še Nedeljo, oz. kakšen drug verski list. S tem želim prikazati, da je vse, kar tukaj pripovedujem, v raznih časih že bilo napisano in da jemljem iz starih virov in tako staro prinašam današnjemu svetu. Oznanjajo pa tudi časopisi, ki so temu danes namenjeni. Poseben učinek pa ustvarim s soigralko v trenutku, ko jo zasačim najprej pri igranju z mobitelom in sem vidno ogorčen nad njenim obnašanjem, ter v naslednjem delu, ko se zamisli v  tablico, ki jo ima v roki. V pripovedovanju se ji približam in kar naenkrat je tablica v službi oznanjevanja. Tedaj tudi ogorčenost publike popusti, saj razumejo, da je njeno vedenje del igre. Ozadje pa je sporočilo, da so nam moderni mediji včasih sicer v breme, vendar če jih znamo prav koristiti, jih moremo postaviti tudi v službo oznanjevanja. Zato tablico, ki jo dobim od soigralke naposled namestim tam, kamor sem že prej dajal zvitek, knjigo in časopis.

Ne glede, ali ste predstavo videli ali ne, vendar zaupam, da vam je ta ali ona izkušnja bila v spodbudo ali kakšno drugo korist. Če pa tudi to ne, pa se veselite naslednjega tedna.....