Iz Malčap pri Žitari vasi prihaja Carmen Pesjak, ki rada sodeluje v domačem Slovenskem prosvetnem društvu Trta. »Najraje pomagam na Dalmatinskem večeru,« se nasmeji. Pet let je prepevala v Otroškem in mladinskem zboru Trtinos in pravi, da je bilo super.

Po končani Mohorjevi ljudski šoli je obiskovala Hasnerschule v Celovcu in se nato odločila za politehnično šolo Leonardo da Vinci. Pridobila si je različne kompetence za delo in naučila se je marsikaj za življenje. Izobraževanje za ECDL – evropsko računalniško spričevalo – je bilo kar zahtevno, a Carmen je uspešno opravila izpit, ki je pomemben pri iskanju službe. Kljub temu da se na tem področju res trudi, do sedaj žal še ni našla stalnega dela, trenutno pa opravlja trimesečni praktikum na Katoliški akciji, česar se zelo veseli. Svoje delovne dneve večinoma preživlja za računalnikom, na katerega se dobro spozna, a ugaja ji, če lahko dela kdaj zunaj pisarne. Teh možnosti ima na srečo veliko. Letos je sodelovala na Rebrci, na obeh tednih mladih umetnikov. »Na Rebrci sem pomagala gospe Anici v kuhinji. Smela sem tudi risati skupaj z umetnikom. Super je bilo,« pove Carmen, ko se spominja poletnih dni. Prav tako z navdušenjem govori o počitniškem tednu za slovenske družine v Kančevcih, kjer je sodelovala dve leti zapored in pomagala pri varstvu najmlajših.

Skupaj s svojo mamo rada potuje. »Zelo mi je všečna morju, ker rada plavam. Včasih greva v gore, da se gibam na svežem zraku.« Večkrat se sama pelje na Dunaj na obisk k očetu. Tudi ta teden Carmen ne boste našli doma – skupaj s Katoliško prosveto si ogleduje Toskano. Ta izlet bo zanjo res poseben, saj je veliko pomagala že pri pripravah. Doma pa mami pomaga v hiši in na vrtu. Internet, telefon, filmi in knjige ji krajšajo prosti čas, ki ga najraje preživlja skupaj s svojim mačkom Maxijem.

Ko Carmen Pesjak pripoveduje, velikokrat reče: »Super je bilo.« Ob tem pove tudi, kdaj ji kaj ne ugaja. Tako iskreno, a zelo dobrovoljno, hodi skozi svoje življenje, ki je drugačno, a zato nič manj pestro.

Mateja Rihter