Jezus vabi k zadnji večerji

Velikonočno tridnevje - Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje.

Veliki teden - imenovan tudi tihi teden ali sveti teden - je teden neposredno pred veliko nočjo. Ta teden je v vseh krščanskih Cerkvah posvečen Kristusovemu trpljenju, smrti in vstajenju. Je jedro velikonočnega pasijonskega časa in za kristjane najvažnejši teden cerkvenega leta.

Molitev za Ukrajino - John Rutter

Боже, Україну храни
Дай нам силу, вірі, й надії
Отче наш, Отче наш
Амінь

Na večer preden so Jezusa zajeli, je zbral svoje najožje prijatelje k zadnji večerji. Delil je kruh in vino in jih prosil, naj v njegov spomin tudi v bodoče tako delajo (prim. Luka 22, 14-20). S tem je potrdil novo zavezo, ki jo je po njem Bog sklenil z vsem človeštvom. Ta večer so Judje slavili judovski pashalni obed (s pečenim jagnjetom, z nekvašenim kruhom macot in z grenkimi zelišči). Spominja na tisti poslednji obrok, ki so ga Izraelci jedli sicer še v egipčanski sužnosti, a že v upanju na osvoboditev. Tako kot je prvemu obhajanju pashe sledila osvoboditev iz sužnosti, tako sledi Jezusovi zadnji večerji osvoboditev iz smrtonosnih življenjskih okoliščin.

Večerja zadnja je minila - Josip Levičnik

Na veliki četrtek se opravi umivanje nog. Na Orientu je bil običaj, da so si pred vstopom v hišo umili prašne noge. To delo so opravili služabniki. S tem, da je Jezus svojim prijateljem umil noge, se je v njihovih očeh ponižal. Hotel je pokazati, kako naj ljudje ravnamo drug z drugim: z nežno, ljubečo predanostjo, ne da bi se povzdigovali nad drugim, temveč da bi mu služili.

Po večerji je Jezus v strahu in bolečinah molil k Bogu na vrtu Getsemani. Pripravljen je dosledno nadaljevati svojo pot, a potreboval je, da ga Bog krepča. Tu ga primejo rimski vojaki, ki jih je eden izmed Jezusovih prijateljev peljal in tu se začne njegova pot trpljenja.

Na koncu bogoslužja se vzame evharistični kruh iz tabernaklja ter prenese in shrani na primerno mesto, kjer ostane do velikonočne vigilije. Na oltarju se odstrani ves okras. Kos evharističnega kruha se dá ob zaključku bogoslužja v t. i monštranco (latinsko "monstrare": kazati). Nato občestvo pred tem svetim kruhom še dalj časa moli in poje v spomin na besede, ki jih je Jezus izrekel na vrtu Getsemani: "Čujte in molite" (Mk 14,28a).

Po starem običaju se zvonovi pri obhajanju spomina zadnje večerje oglasijo poslednjič pri Slavi in ostanejo nato nemi, tako kot orgle, do Slave pri bogoslužju velikonočne vigilije, ki oznanja Jezusovo vstajenje. Od 13. stoletja dalje se uporabljajo kot nadomestilo za zvonove, ki so umolknili, lesene raglje. Ponovno harmonično oglašanje zvonov in orgel pri Slavi velikonočne vigilije vrne na simboličen način življenje in upanje na svet.

Večerja zadnja - ansambel Mihe Dovžana