Aleluja, Kristus je vstal!

"Aleluja" je tisti veliki odgovor na velikonočno dogajanje. Beseda nam pove smisel. On, ki je za nas navzoč, z njim smo na poti. Za tem tiči zaupljiva izkušnja, vemo, da nas drži in nosi.

Velika noč je za kristjanke in kristjane praznik vseh praznikov. "Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera", piše apostol Pavel občini v Korintu (1Kor 15,17a).

Osrednje slavje je bogoslužje velikonočne vigilije. Začne se z velikonočnim ognjem pred cerkvijo, ki mu sledijo molitve in poslušanje svetopisemskih besedil v cerkvi. Tako se obnovi prvotna oblika bedenja. Izhajajoč od velikonočne sveče, ki je simbol Vstalega, se v začetku bogoslužja prinese luč v temno cerkev in tam deli. Izredno lep hvalospev - po svoji začetni besedi imenovana "Exsultet" (lat.: vriskajte, veselite se) - opeva to svečo.

Iz teme nas Bog spremeni v svetlobo. Luč tvoje krstne sveče je bila prižgana pri luči velikonočne sveče. V vsakem izmed nas prebiva ta Božja luč.

Na velikonočni sveči je prva in zadnja črka grške abecede, alfa in omega, in aktualna letnica: Kristus je začetek in konec, Gospodar stvarstva in časa. On je odrešenje sveta in vekov. Zato ponuja besedno bogoslužje do devet beril, ki obsegajo celotno zgodovino odrešenja - od stvarjenja sveta prek osvoboditve božjega ljudstva iz egiptovskega suženjstva do evangelija vstajenja.

Da bi tistim, ki so želeli biti krščeni omogočili udeležbo pri osrednjem evharističnem slavju v cerkvenem letu, so od 3. stoletja dalje podeljevali krst na velikonočno vigilijo. Do danes je ta ostala izrazit krstni termin. V vsakem slučaju pa se na velikonočno vigilijo blagoslovi krstna voda s potapljanjem goreče velikonočne sveče v vodo: Rešitev po krstu izhaja iz Kristusovega vstajenja. Vsi udeleženci pri velikonočni vigiliji obnovijo svoje krstne obljube.

Evharistično slavje na vigilijo zaznamuje vzklik "Aleluja" (hebrejsko: Slavite Gospoda). Tudi na koncu slavja duhovnik odslovi vernike s tem vzklikom.

Na prvi dan v tednu so Jezusove učenke našle prazen grob in dobile prvo slutnjo o vstajenju, ki se je kasneje utrdila. Tako je prvi dan v tednu, nedelja, postal dan spomina na veliko noč, posvečeni dan v tednu. Vsaka nedelja spominja na Jezusovo vstajenje, je mala velika noč.

Velika noč: Življenje je nad smrtjo, resnica nad lažjo, dobrota nad zlom, pravičnost nad krivico. Je to v skladu z našimi življenjskimi izkušnjami? Običajno se zdi, da je prav obratno. Uveljavljajo se egoizem in dobra samo-iznajdljivost, moč in komolčarstvo. Zaostajajo vsi, ki se niso naučili uveljaviti se, ki so od vsega začetka naredili napake, ki se niso dale več popraviti. Ali pa so preprosto imeli smolo, ker so morda ob nepravem času bili na nepravem mestu.

Verovati v vstajenje pomeni: trdno prepričanje, da obstaja za človeško življenje zadnja beseda, in to zadnjo besedo ima Bog. On dovrši naše življenje, On privede do konca, kar je nalomljeno, nedokončano, kar je bilo začeto kot dobra možnost, a ni zaživelo.

Vstajenje se ne dogodi le po smrti, ki zaznamuje konec našega zemeljskega življenja. Vstajenje mnogo bolj zadeva tudi vsakodnevne male smrti: vse, kar naredi ljudi male in ponižane pod njihove možnosti in njihovo poklicanost. Verjeti v vstajenje pomeni: Zadnja beseda tako dolgo ni izgovorjena, dokler upamo na spremembe, zaupamo v moč življenja, v druge ljudi, zaupamo v tistega, ki je vse poklical v življenje in vse naredil "dobro".

"Sredi življenja nas obdaja smrt." Tako pravi neka pesem, ki ponazarja naše življenjsko izkustvo. Velika noč pa smer našega pogleda obrne: "Sredi smrti nas obdaja življenje." Vključimo to izkustvo vere v svoje življenje.