Človek se usmerja po luni. Ko seje in žanje, ko skrbi za zdravje, ko se posti, … Luna nas pritegne, nas vabi k občudovanju. Polna luna naznanja novo obdobje. Zato ni slučajno, da po prvi spomladanski luni praznujemo praznik življenja, praznik Kristusovega vstajenja.

Luna nosi v sebi posebno skrivnost. Sveti le, ker je osvetljena s svetlobo sonca. Podobno velja za človeka.  Ljubimo, ker smo bili ljubljeni.  Papež Frančišek pravi:

»Če ljubiš, je to zato, ker se ti je nekdo zunaj tebe nasmehnil, ko si bil otrok in te naučil odgovarjati z nasmehom. Če ljubiš je to zato, ker je nekdo v tebi prebudil ljubezen ter ti pomagal spoznati, kako je v ljubezni smisel življenja.«

Ena od stisk današnjega časa je, da mnogi niso (bili) deležni zadostne ljubezni. Ljubezni, ki daje varnost, jemlje strah in omogoča človeku da raste. V Cerkvi smo navajeni, da veliko govorimo o zapovedi ljubezni, premalo pa o osebnih izkustvih ljubezni.

V naših medsebojnih odnosih je pomembno, da se zavedamo, da vsak lahko le daje, kar je prejel. Tako gledanje mi pomaga, da postanem obziren do drugih in do samega sebe.

»Ljubimo predvsem zato, ker smo bili ljubljeni. Odpuščamo, ker nam je bilo odpuščeno. In če nekdo ni bil osvetljen s svetlobo sonca, postane leden kakor zemlja pozimi.« (papež Frančišek)

Ko sta učenca po poti v Emavs pri lomljenju kruha spoznala vstalega Kristusa, sta bila osvetljena s svetlobo božje ljubezni.

Iz srca vam želim, da bi v velikonočnih praznovanjih in srečanjih začutili, da nas Bog brezpogojno ljubi. Kakor luna odseva svetlobo sonca, tako mi dajemo naprej božjo luč, ki nam je najprej podarjena.