Hišna cerkev

V teh dneh so prepovedana vsa srečanja in zborovanja. To pomeni, da v cerkvah in kapelah ni mogoče obhajati bogoslužij. Na tej strani najdete predloge, kako lahko ob nedeljah obhajate bogoslužja in molite ob delavnikih molite.

Na spletu, tudi na škofijski spletni strani, prenašajo vsak dan bogoslužja, ob nedeljah pa po vsej Avstriji prenašajo bogoslužja po radiu in televiziji.

Oblikovati hišne molitvene in verske skupnosti

V stiskah je bila tudi navada, da so se kristjani doma zbirali ob molitvi in bogoslužju. Na številnih območjih so te hišne cerkve lahko dolgo ohranile vero v Kristusa. Zato vas vabimo, da se udeležujete liturgičnega življenja ne samo po medijih, temveč oblikujete tudi hišne molitvene in verske skupnosti.

Referat für za Sv. pismo in liturgijo krške škofije objavlja na strani www.kath-kirche-kaernten.at/hauskirche predloge za obhajanje hišnih bogoslužij in predlog za svetopisemski pogovor za evangelij. Dodatno na tej strani najdete še povezave in impulze za branje Sv. pisma z otroki in drugimi družinskimi člani. Predloge za takšno obliko obhajanja nedeljske maše najdete vsak teden na tej strani. Klaus Einspieler, referent za Sv. pismo in liturgijo, spominja na dolgo tradicijo hišne cerkve: „Cerkev se začenja tam, kjer so ljudje verovali v Jezusa in so se zbirali v njegovem imenu". Škof Jože Marketz s pogledom na novo pobudo opozarja na pomembno vlogo laikov. „Na začetku krščanstva je bila hišna cerkev, in ta je bila vedno v odgovornosti laikov, in je ostala vedno pomemben del cerkvenega življenja, čeprav je v preteklosti stopila nekoliko v ozadje."

Hišno praznovanje nedelje

Vsak teden bomo tu objavili dve predlogi za hišno praznovanje nedelje:

· besedno bogoslužje

· svetopisemski pogovor, povezan z molitvijo.

· Poleg tega najdete predloge za biblični pogovor in liturgični načrt.

Postna spodbuda: Spreobrniti se: Božja pravičnost kot merilo

V dobi navigacijskih aparatov razumemo pod »obrnitev« preokret za 180 stopinj. Potemtakem moramo še enkrat prevoziti isto pot v nasprotni smeri in se vrniti na kraj, kjer smo izbrali napačen odcep. Sveto pismo razume pod »obrnitvijo« notranjo prenovo. Tudi pred njo je spoznanje, da smo zašli s prave poti. Ta pot obrnitve pa ne vodi nazaj k izhodišču, temveč z iskrenim obžalovanjem in spremembo v prenovljeno življenje.

Rimska boginja Justitia velja že od antike kot simbol pravičnosti. Od srednjega veka jo upodabljajo s tehtnico, sodnim mečem in očesno prevezo. Justitia je sinonim za sodstvo, ki ne glede na to, za koga gre, svobodno in neodvisno vrednoti krivico, s tem preprečuje osebne povračilne ukrepe in tako zagotavlja mirno sožitje.

V Svetem pismu doživi to razumevanje pravičnosti razširitev. Kot odločilna instanca je namreč spoznan Bog: on je početnik prava in sodnik, ki izreka sodbe in izvršuje kazni, vendar drugače, kot bi pričakovali. Tako beremo v Psalmu 103: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti. (…) Z nami ne ravna po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah« ( Ps 103,8.10). Božji sodni izrek potemtakem ne meri na kazen, temveč na rešitev. Ta Božja drža omogoča človeku, da prizna napake in grehe: »Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano. Zoper tebe, tebe samega, sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem storil« (Ps 51,5-6). To priznanje krivde vodi k popravi smeri in prošnji za nov začetek: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti!« (Ps 51,12). Spreobrnjenje, ki si zanj prizadevamo, je korenito. Kajti v jeziku Svetega pisma je srce sinonim za sedež razuma in duh za osnovne sile, iz katerih živi človek. Potemtakem grešnik prosi za nič manj, kot da bi mogel v prihodnje v polnosti dojeti Božji življenjski red (čisto srce) in iz tega živeti v predanosti in ljubezni (stanoviten duh).

Drugače kot Justitia, ki se s svojo očesno prevezo zavestno izmika pogledu obtožencev in tožnikov, si želi svetopisemski človek Boga kot nekoga, ki mu naklanja svoje obličje in mu tako podarja ugled. Posebej po doživeti krivici se oglasi klic: »Vrni se, Gospod, reši moje življenje, odreši me zaradi svoje dobrote!« (Ps 6,5). Zaradi Božje bližine in dobrote doživi človek, ki se mu je zgodila krivica, varnost. Zaradi tega se more soočiti z zločincem: »Pogubo snuje tvoj jezik, je kakor nabrušena britev, o ti varljivec! (…) Rad imaš vse besede zmešnjave, jezik prevare« (Ps 52,4.6). Občutena krivica se zlije v jezo, razočaranje in agresijo. Pri tem se storilec dobesedno spoji z dejanjem. Toda to še ni vse. Molivec psalma naznanja storilcu tudi takoj (po njegovem mnenju) pravično Božjo kazen: »Sam Bog te bo strmoglavil za vedno, (…) izkoreninil te bo iz dežele živih« (Ps 52,7). Toda Psalm 52 se ne konča s tožbo in obtožbo. Marveč se molivec iztrga iz tega zanj tako negativnega načina gledanja, se odmakne od vpliva storilca in razvije upanje na novo perspektivo: »Jaz pa sem kakor zeleneča oljka v hiši Božji; zaupam v Božjo dobroto na vekov veke« (Ps 52,10). Doživete krivice ni mogoče izbrisati, iz zaupanja v Božjo bližino pa izvira molivcu nova moč.

Poti spreobrnjenja so dostikrat vijugaste. Tako lahko pridejo na dan žrtveni deleži pri storilcih in storilčevi deleži pri žrtvah. Te poti se lahko zlijejo v prošnjo: »Duha velikodušnosti v meni utrdi« (Ps 51,14). Ta duh spodbuja k temu, da po obdelavi negativnih izkušenj spet zaupamo samemu sebi in drugemu.