Ni krščanstva brez skupnosti - Kein Christentum ohne Gemeinschaft

Pastoralni dan 2018 v Tinjah - Pastoraltag in Tainach

 (© Foto: Nedelja/Gotthardt)
(© Foto: Nedelja/Gotthardt)

Kako se povezujejo ljudje v sodobni družbi? Ali postajamo družba posameznikov? To sta bili le dve izmed vprašanj, o katerih smo razmišljali na letošnjem Pastoralnem dnevu, ki je potekal v Tinjah 22. februarja in kamor so bili povabljeni duhovniki Sodalitete, redovnice in redovniki, veroučiteljice in veroučitelji ter sodelavci Dušnopastirskega urada, Katoliške akcije in Nedelje.

Es gibt kein Christentum ohne Gemeinschaft. Wie entstehen in unserer Gesellschaft Gemeinschaften? Wie gestalten wir das Miteinander? Ist es heute noch möglich eine Gemeinschaft zu bilden? In der Vergangenheit war der einzelne Mensch der Gemeinschaft untergeordnet. Heute steht der Einzelne im Vordergrund. Ob eine Gemeinschaft entsteht, ist abhängig von tragfähigen Beziehungen.
Zu diesem Thema trafen sich zum alljährlichen Pastoraltag die Priestergemeinschaft Sodalitas, die zweisprachigen ReligionslehrerInnen und PastoralassistentInnen, die MitarbeiterInnen der slowenischen kirchlichen Einrichtungen sowie Mitglieder des Slowenischen Pastoralausschusses, um mit Prof. Dr. Vinko Potočnik zu erörtern, wie heute Gemeinschaften entstehen und wie wir als Kirche verbindend wirken können.

Tema pastoralnega dneva je bila zelo aktualna: Ni krščanstva brez skupnosti.Zelo aktualen je bil tudi predavatelj Vinko Potočnik, sociolog, psiholog, pedagog in teolog. O skupnosti je razmišljal že pri sv. maši, kjer smo se zbrali kot evharistična skupnost. Nadaljeval je pri predavanju, kjer je prikazal razvoj skupnosti, razmerje vernika do Boga in do skupnosti verujočih, religiozne kulture in verske ustanove – Cerkve.

Prvi verniki so se zbirali v skupnosti iz potrebe, iz lastnih nagibov, ko je dal cesar Konstantin krščanstvu svobodo, pa se zgodi premik od skupnosti k imperialni religiji. Zdi se, da smo sedaj v velikem obdobju sprememb, a papež Frančišek pravi: »Ne živimo v obdobju sprememb, temveč doživljamo spremembe obdobja.« Potočnik je ob tem razlagal Zulehnerjevo raziskavo Vera v življenju Avstrijk in Avstrijcev: »Živimo v času izhoda iz okvirov državnih oz. civilnih institucij, v času transformacije vernosti. Vstopamo v čas pristno-skupnostno celovite povezanosti vernikov.« Pogoji uspešnih medosebnih odnosov, ki lahko nastanejo na institucionalen ali pa na spontan način, so: medsebojno poznavanje in zaupanje, komuniciranje, medsebojno sprejemanje in potrjevanje ter konstruktivno reševanje konfliktov.

Če je bil v predmoderni družbi pomemben čut pripadnosti, je v moderni družbi v ospredju posameznik.  Graditi skupnostne odnose pomeni že skoraj plavati proti toku. V postmoderni družbi mora posameznik sam odkriti in iznajti svojo pot skozi življenje, svoj scenarij. T. i. velikih zgodb v postmoderni družbi več ni, posvečamo se lastni biografiji. Mnogi tega ne zmorejo, zato obstajajo mladi, ki se priključijo totalitarnim režimom. Velik gospodar je ekonomija (ne več v osnovnem pomenu besede), ki spodbuja »novo rudarjenje«, ko postanejo zlata vredni podatki, ki jih človek o sebi pušča na svetovnem spletu. Prek tega dobivajo besede nov pomen, saj na primer prijatelj na Facebooku ni isto kot prijatelj v realnem življenju. Konkretnost človeške osebe je skrčena, opozarja papež Frančišek: »Ni državljanov, so glasovi, ni migrantov, so kvote, ni revežev, je prag revščine …« Kljub temu so v svetu zaznavna mnoga prebujanja potrebe po skupnostnih odnosih. Med posameznikom in mega-strukturami (država, ekonomija, šolstvo, socialni mediji …) so intermediarne institucije, skupnosti, kamor poleg družine, sosedstva, prostovoljnih organizacij spada tudi Cerkev.

Graditi skupnost je tako izziv časa. Potočnik navaja, da za Cerkev niso skrb le odnosi, ampak predvsem razumevanje človeka. Dobro je videti semena skupnosti v sodobnem okolju. Kot pravi Paul Zulehner, ne smemo opaziti samo, koliko odstotkov vernikov smo izgubili, ampak naj se veselimo, da jih je toliko odstotkov ostalo. Izziv časa je tudi komunikacija, pa ne virtualna, ampak tista v živo, ob kateri mnogi čutijo nelagodje. Obseg besed, s katerimi ljudje govorijo o sebi, se je precej zmanjšal. Za skupnost je bistvena graditev zaupanja, zaupanje pa je seveda tudi tveganje. Še na nekaj večkrat pozabimo: na vzgojo za praznovanje, na obhajanje sedmega dne, ko delu sledita ne-delo in igra. Človek je to, česar se spominja. Če se spominjam čudovitih del, vzponov po padcih, potem življenje postane osvetljeno s soncem.

Osnova vsake skupine, tudi farne skupnosti, so: vrednote, norme, dejavnost in struktura. Kako narediti naše skupnosti takšne, da bodo privlačne za ljudi? Vinko Potočnik odgovarja: »Ljudje se bodo obrnili tja, kjer bo življenje. Življenje pa pomeni vstopiti v odnos. Ko človek začne darovati, postane presežno bitje. To je zakon ljubezni. Vprašati se moramo, kaj izžarevamo kot skupnost.« Potočnik je povedal primer iz Rima, ki je bil prvo milijonsko mesto v zgodovini, tam verniki niso želeli spreobračati ljudi, ampak so živeli tako, da se je drugim to zdelo simpatično.

Mateja Rihter