Kako govoriti o veri z jezikom, ki nagovori? – To vprašanje je bilo v središču letošnjih Pastoralnih dnevov v Št. Jurju v ponedeljek, 22., in v torek, 23. oktobra. Na to temo je predaval duhovnik, pastoralni teolog in nekdanji profesor na Katoliški teološki fakulteti v Tübingenu Ottmar Fuchs.

V pozdravnih besedah je ravnateljica Dušnopastirskega urada Anna Hennersperger ugotovila, da Cerkev ne najde prvih besed, da bi svoje sporočilo predstavila ali prevedla v današnji čas. To še posebej velja tudi za škofijo, ki je dvojezična in pri prevajanju iz enega jezika v drugega gre vedno tudi za posredovanje občutka. Tudi tega je treba znati prenesti v drugi jezik. Tudi cerkveni jezik je treba prevajati in prenašati v sodobni čas. »Kdor prevaja, se ne more izogniti menjavi perspektive,« je še poudarila ravnateljica Anna Hennersperger. V slovenščini je navzoče pozdravil vodja Dušnopastirskega urada Tonč-Rosenzopf Jank. Poudaril je, da je treba govoriti o Bogu tako, »da se ljudje čutijo nagovorjene v obeh jezikih vernikov krške škofije«. Administrator škofije Engebert Guggenberger je citiral iz molitve, v kateri je izrečeno: »Osvobodi Cerkev fraz in ji pokloni zmožnost nagovarjanja ljudi in odpiranja njihovih src.«

Predavatelj Ottmar Fuchs je kar na začetku poudaril, da je pri govorjenju o veri najprej treba črtati besedi »moramo«. Božje ljubezni ne smemo občutiti kot dodatno obremenitev. »Tu ne gre za vprašanje, kaj moram storiti, temveč za vprašanje, kaj nam je podarjeno, kaj nam daje moč, da govorimo, molčimo, poslušamo in nastopamo.« Kadar gre za Boga, nam najprej prav nič ni treba. Da je Bog ustvaril svet, kakršnega je in da je ustvaril človeka, na to je mogoče odgovoriti z enim samim stavkom: Iz same ljubezni. Od rojstva smo brezpogojno zaželeni in prav vsi ljudje so brezpogojno brez vsake izjeme zaželeni. Bog ne postavlja nobenih pogojev. Predavatelj se je dobro zavedal, da je Cerkev v preteklosti postavljala pogoje in to mnogi občutijo in to jih tudi obremenjuje. Še dobro jim zveni v ušesih: »Če ne boš …« To je strah, ki ga povzroča vera in »smo ga mi kot Cerkev stoletja dolgo ustvarjali«. Ljudje so se od Cerkve odvračali in se od nje odvračajo, ker so se hoteli in se želijo znebiti strahu, ki ga povezujejo z vero.

Jezik, ki ga govorijo predstavniki Cerkve, tako predavatelj, je izredno predvidljiv. »To je bogat jezik, ki maši.« In kakšno naj je nasprotje tega jezika? »Ljudje naj pri nas najdejo nasvet, kraj, kjer je doma ironija, in kraj, kjer se bolj posluša, kot govori. To naj je tudi kraj, kjer pokažemo lastne meje in kjer ljudi ne želimo prikleniti nase, temveč jim pustimo svobodo.« Govorica Cerkve naj sporoča, »da Cerkev ni uprava Boga, temveč odprtost zanj, ter kraj, kjer prepričujeta prihodnost in sedanjost.« Nadalje je Ottmar Fuchs poudaril, da naj je Cerkev prostor, »v katerem prevladuje poslušanje in odpiranje za uspehe in neuspehe ljudi«.

Predavatelj je poudaril, da Bog ne dela s prisilo. Vse, kar dela, dela z ljubeznijo. Bog ne postavlja pogojev. Včasih je v življenju marsikaj težko razumljivo in je tudi za marsikaj težko najti besede. Kje je Bog, ko mnogo ljudi nima dovolj za jesti? Kje je, ko umirajo ljudje na bojiščih? Težko je najti odgovore, ampak morda gre to lažje, če ima svoj delež vera, ki je dar, nikakor pa nekaj, kar bremeni in ustrahuje.

Da ljudje v svojih kosteh še čutijo strah, ki sta ga povzročala vera in oznanjevanje, na to je opozoril eden od posušalcev, ko je vprašal: »Zakaj se o božji ljubezni brez kakšnih pogojev ni pripovedovalo tudi našim staršem?«

Zbrani na pastoralnih dnevih so skupaj iskali poti, kako lahko božja beseda za današnjega človeka postane beseda, ki poživlja in krepi.

Vincenc Gotthardt