Župnijo prinesti sredi med ljudi – Užitek in razočaranje v času sprememb – se je glasila tema letošnjih Pastoralnih dni, ki so potekali v Domu prosvete v Tinjah. Škof Jože Marketz je bil prav tako sredi med ljudmi kakor tudi ravnateljica nemškega Dušnopastirskega urada Elisabeth Schneider-Brandauer in vodja slovenskega oddelka DPU Andrej Lampichler. Škof in ravnateljica sta oprla dvodnevno izmenjavo izkušenj med glavnopoklicnimi in prostovoljnimi cerkvenimi sodelavci in sodelavkami iz celotne Koroške. Osrednji govornik prvega dne je bil dunajski univerzitetni teolog Johann Pock. Drugi dan je govorila teologinja Klara A. Cziszar iz Linza.

Škof Marketz je v pozdravu poudaril, kako potrebni so pogovori – tako med seboj kot tudi s strokovnjaki. »Potrebujemo pa tudi optimizma in zaupanja v Svetega Duha, ki je z nami.« Elisabeth Schneider-Brandauer je pri svojem pozdravu tudi kritično pogledala na aktualno situacijo v cerkvenem svetu, ki ni vedno tako lep, kot se zdi na prvi pogled. V tem sklopu je izrazila tri želje: »Želim si, da vsak in vsaka najde sopotnika ali sopotnico na skupni pastoralni poti. Želim si, da bodo pastoralni impulzi, ki jih dobimo, vidni tudi na zunaj in želim si, da hodimo pogumi in iskreni po skupni poti.«

Dunajski teolog Johann Pock je poudaril, da kot Cerkev nudimo dušno pastirstvo sredi sveta. Zato si je treba ta svet, v katerem živimo, natančno ogledati. »Spremembe in izzivi so se spremenili kakor tudi vrednote družbe in ne nazadnje tudi življenje posameznika in posameznice. To je treba videti in upoštevati, če hočemo dobro skrbeti za vernike in vernice,« je dejal Johann Pock. Opozoril je tudi na posledice pandemije, na izziv migracije in spremembe podnebja. »Vse to vpliva ne le na posameznika in posameznico, temveč tudi konkretno na dušnopastirsko delo v župnijah in z ljudmi.«

Glede na te spremembe in vse manjši pomen Cerkve v javnosti, je teolog Pock vprašal, čemu sploh potrebujemo Cerkev in kaj je ključna kompetenca Cerkve in njenih sodelavk in sodelavcev?

Odgovor na to daje in poudarja dušno pastirstvo kot ključno kompetenco. »Pastoralna oskrba se je uveljavila kot pristojnost ne le duhovnikov, ampak kot skupna naloga in pristojnost vseh kristjanov. Dušno pastirstvo je povezano predvsem s tem, da smo pozorni na to, kje so ljudje, ki potrebujejo pomoč – in ne samo da čakamo, da se kdo sam od sebe premakne in pride, čeprav je pomembno, da ljudje vedo, kam in na koga se lahko obrnejo!«

Cerkev naj ni le na strukturni ravni, ampak je živa skupnost kristjanov; s svojimi osnovnimi službami liturgije in oznanjevanja, s karitas in oblikovanjem skupnosti. Takšna Cerkev, ki se ne vrti okoli sebe, ampak se obrača k ljudem v »solidarnosti in upanju«, je še toliko bolj potrebna v naših trenutnih družbenih razmerah.

Udeleženke in udeleženci Pastoralnih dni so se lotili še vprašanja pomankanja duhovnikov ter položaja žensk v Cerkvi in o tem živahno razpravljali. Soočani smo z izzivom, da skupnost v individualizirani družbi nima več samodejne vrednosti. Občutek pripadnosti in skupnosti dosežemo predvsem z odnosi in Cerkev je pojem odnosa. Ta Cerkev je namenjena oznanjevanju evangelija. Da bi vera lahko rasla, je potrebna svoboda pri prepuščanju in dopuščanju. Cerkev prihodnosti potrebuje pogum za eksperimentiranje in za svobodno delovanje.

Alexandra Praster