Da bi bili odprti na vse strani

Vodja in duhovni asistent Dušnopastirskega urada Janko Krištof in Andrej Lampichler v pogovoru

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Janko Krištof in Andrej Lampichler (Nedelja)

Eno leto je, odkar sta prevzela novi službi, na začetku marca 2020 provizorično, na začetku septembra pa uradno. Kakšen je bil začetek?

Janko Krištof: Kakor je bilo presenečenje škofovo imenovanje, je bilo nato presenečenje, ko je škof rekel, da bi rad imel Tonča Rosenzopfa-Janka pri sebi. Tedaj sva bila midva z Andrejem vprašana, če bi za nekaj časa prevzela vodenje Dušnopastirskega urada. Tako sem bil vesel škofovega imenovanja, da sem bil pripravljen podpirati njegovo službo in slediti njegovim odločitvam. Ko sem bil vprašan, sem takoj rekel, da rad pomagam. Vesel sem bil Andrejeve odločitve, a sem ga tudi razumel, da je bil negotov.

Andrej Lampichler: Res je bilo veliko veselje nad tem, da smo dobili škofa Jožeta Marketza – sploh v tem času, ko je bilo na Koroškem v škofiji vse malo ustavljeno. Spomnim se, ko smo izvedeli to novico, smo imeli prvo svitno že pri bodočem škofu. Vesel si, da lahko to doživiš, ker to je zgodovinski trenutek. Seveda smo se potem malo zresnili, ko je poklical Tonča Rosenzopfa-Janka na škofijo, vedno znova pa pravim, da si je to prislužil s svojim delom. Drži, kot je rekel Janko, da sem bil negotov – in sem še vedno, ker gre za nalogo, ki je zelo pomembna. Zato sem hvaležen za vsako pomoč in podporo. Zame je bilo pomembno, da je Janko sprejel nalogo duhovnega asistenta, ker sam nisem teolog. Osem let sva bila sošolca na Slovenski gimnaziji in si nisva mislila, da bo najina poklicna pot še enkrat tako povezana. Je pa lepo, ker dobro poznava drug drugega in to olajša najino sodelovanje. Pandemija je ustavila to začetno evforijo. Nekateri so rekli: »Hvala Bogu, manj terminov.« Prvi trenutek je bilo to res, nato pa mi je bilo žal, da je pandemija ravno v tem letu, ko bi spoznal toliko novih ljudi po vsej Avstriji. Srečo sem imel, da sem bil še dva dni v Salzburgu in sem tam spoznal vodje dušnopastirskih uradov v živo. Seveda smo bili potem povezani po spletu, hvala Bogu je ta možnost dana, a po spletu ne čutiš ozračja.

Oba rada spodbujata k sodelovanju in pravita: »Cerkev smo mi vsi«. Kako v svoji funkciji krepita v prvi vrsti zaposlene na naših uradih ter tudi sodelavke in sodelavce na farah v naši škofiji?

Andrej Lampichler: Ta stavek »Cerkev smo mi vsi« velikokrat slišim v diskusijah, ko ljudje razpravljajo z drugimi, ki kritizirajo Cerkev. Dostikrat jo kritizirajo upravičeno. Večkrat pa ljudje z vso prizadevnostjo branijo Cerkev, ker ima veliko ponudb. To se morda včasih premalo vidi, morda premalo pokažemo na silno veliko ljudi, ki storijo neverjetno veliko. Morda znamo premalo posredovati ljudem, da smo vsi Cerkev. In da smo lahko ponosni na to, da smo del te Cerkve, kljub vsem negativnim stvarem, ki so na žalost prisotne. Svojo nalogo vidim v tem, da ljudem pokažem, kako so pomembni. Tudi najšibkejši člen je pomemben. Če gledamo pri verigi: če se en del strga, gre celotna veriga narazen. V prihodnje moramo ljudi vzeti še bolj resno in jim dati vedeti, kako zelo pomembni so.

Janko Krištof: Izhajam iz Katoliške mladine, bil sem sad delovanja kaplanov v fari, nato sem bil v internatu v Marijanišču. Tudi teologija v Salzburgu in vzgoja v semenišču sta šli v to smer, da nisi kot duhovnik kaj posebnega. Seveda imaš svojo funkcijo, ljudi spodbujaš k veri. Kolikor je ljudi v Cerkvi, toliko je Cerkev živa. Veliko je odvisno od tega, koliko je angažiranih vernih ljudi, ki svoje vere ne živijo le privatno, ampak jo delijo z drugimi: hodijo v cerkev, se vnašajo v razne skupine. V zadnjih desetletjih smo gradili na teh izkušnjah in smo napredovali. Na tej poti nadaljujemo. Naš škof je izšel iz te šole, tudi papež govori o tem. Impulzi prihajajo od spodaj, pa tudi od zgoraj.

Andrej Lampichler: S tem, da sem živel v neposredni bližini cerkve, sem to sodoživljal. S štirimi leti in pol sem začel ministrirati. Bil sem tako majhen, da mi je oče moral sešiti ministrantsko obleko. Od takrat sem aktivno povezan z domačo faro. Cerkvene praznike smo se zelo slovesno obeleževali in vsak je pomagal, tudi farnih praznikov ne bi mogli organizirati, če ne bi imeli ljudi za seboj. Ravno v času pandemije so takšni ljudje veliko prispevali, da je bila Cerkev ljudem v oporo. Duhovniki sami več ne zmorejo, moramo biti odkriti.

Janko Krištof: Paziti moramo, da ne bomo zamudili tega trenutka: verniki v farah naj dobijo dovolj signalov, da gre zanje. Tradicionalni stari signal je bil: župnija je župnik, dela se, kar reče župnik. To je bilo preseženo s farnim svetom. Tako imaš okoli sebe zrele krščanske osebnosti, ki imajo svoje misli. Vprašanje je, koliko je bil kakšen župnik pripravljen sprejeti te ljudi kot sogovornike in sooblikovalce. Sedaj je to še bolj poudarjeno. Kot župnik prideš v župnijo samo za nekaj časa, župljani in župnijski svet so subjekt, ki so oblikovali farno življenje pred teboj in ga bodo tudi za teboj. Duhovniki ljudi podpiramo, jih spremljamo, se jim zahvaljujemo, gremo z njimi na pot, ampak veliko je odvisno od njih samih. Tako si predstavljam, da bi v prihodnje lahko šlo tudi z manj duhovniki, če bo v ljudeh zbujena zavest, da so subjekt fare in da lahko sami marsikaj naredijo in smejo narediti.

Omenili smo že pandemijo, ki je nepričakovano zadela ves svet, za vse je bilo to nekaj novega. Če sedaj gledamo nazaj, je ob pridobljenih izkušnjah seveda lažje govoriti. Kaj se je lahko Cerkev iz tega naučila in se še uči iz korona krize?

Janko Krištof: Prve izsledke že lahko naredimo, ni pa še dokončno. V nas je še veliko strahov in bojazni, ali bo res vse ostalo na tako nizki ravni in bo vsega veliko manj. Pri svojem delu sem izpeljal vse, kar je bilo le mogoče. Iskal sem alternativne možnosti, kraje, čase in oblike. Nastalo je marsikaj novega in ljudje so bili marsikje navdušeni.

Andrej Lampichler: Drži, če gledaš nazaj, je vedno lažje, kot pa takrat, ko si v situaciji sami. Za vse je to bila nova situacija, vsi smo bili preobremenjeni. Načelno je dobro, da je tudi Cerkev nosila ukrepe. Na začetku sem imel vtis, da smo prehitro vse ustavili. Najpomembneje je, da si pri ljudeh, da jim daš znamenje, da je Cerkev kljub pandemiji tukaj. Še posebej v stiskah in hudih časih ljudje iščejo pomoč in oporo. In tukaj ima Cerkev toliko zanimivih in lepih ponudb. Iskale in našle so se nove poti. Verjetno smo preveč govorili o tem, česa ne smemo, premalo pa o tem, kaj smemo. Ker veliko kljub temu smemo, pod novimi pogoji, v manjših skupinah. Imel sem vtis, da smo bili premalo pri ljudeh. Mislim, da smo si potem vsi malo opomogli. Ljudje so bili hvaležni za vsak pogovor, za vsako srečanje.

Janko Krištof: Šli smo pot, eni zastrašeni, drugi zelo korajžni, vmes pa še marsikaj. Po medijih in naših osebnih stikih smo marsikaj zaznali in ugotovili, da je velika raznolikost v rešitvah, ki smo jih imeli. Dobre ideje so se širile. Tudi škofijsko vodstvo je imelo zelo dober stik s farami in je upoštevalo dobre impulze. Zelo lepo se mi je zdelo, ko je škof po radiu blagoslovil velikonočne jedi. Doma so imeli ljudje vse pripravljeno in so sami blagoslovili, a so bili povezani s škofom. To je bila ena od mnogih posrečenih rešitev.

Andrej Lampichler: Npr. hišna cerkev – nekateri so iz tega znali črpati. Predvsem tisti, ki jim je bilo to že prej pomembno. Vseeno nekaj manjka. Sam sem zelo pogrešal atmosfero v cerkvi, predvsem pa skupno petje.

Janko Krištof: Tudi jaz zaupam v to, da imajo ljudje sedaj izkušnjo, kako jim kaj manjka. Da vidijo, kako je skupnost nekaj lepega. Kot je že Andrej povedal, se tudi meni zdi zelo pomembno, da Cerkev nosi ukrepe skupaj z družbo. Marsikdo je to kritiziral, a mislim, da Cerkev tukaj ne sme imeti privilegijev. Mi smo del družbe in nesemo tegobo družbe s seboj. Čim bolj ko pomagamo tegobe nositi z ljudmi in jim jih lajšati, tem bolj se izkažemo kot Cerkev.

Škof Marketz je že večkrat dejal, da si želi več takšnih dvojic za različne ravni, kjer skupaj delujeta laik in posvečena oseba. Kaj lahko povesta iz svojih dosedanjih izkušenj, kaj je prednost takšne dvojice?

Janko Krištof: Poslušanje drug drugega. Določene naloge sva si razdelila, jaz grem v ene gremije v imenu Dušnopastirskega urada in tudi Andrej gre v druge. Potem morava to, kar doživljava, povedati drug drugemu. Tako sva lahko skupno vodstvo, drugače ne gre. Jaz sem v glavnem v farnem dušnem pastirstvu, na Dušnopastirski urad pridem samo enkrat na teden. Drug do drugega gradiva zaupanje. V prvi vrsti je skupna komunikacija, potem lahko dvojica dolgoročno dobro uspeva. Dvojic sem navajen iz župnijskih svetov. S podpredsedniki in večinoma podpredsednicami farnih svetov sem v dobrem stiku in si prisluhnemo.

Andrej Lampichler: Kot je povedal Janko: drug drugega informirati, se ozirati drug na drugega. Pristopi so različni, in to je tudi zanimivo. Jaz imam čisto drug pristop, imam družino, nisem teolog, in to včasih morda tudi ni negativno. Sedaj ne gledam več samo na svojo faro, ampak moram gledati tudi na druge fare. Delovanje v domači fari mi pri tem lahko veliko pomaga, da drugače reagiram, da se najprej naučim poslušati. Lahko je dober signal za fare, da dobro uspeva dvojica laik – duhovnik. To ima veliko opraviti z medsebojnim zaupanjem. Laikom moramo zaupati. Ljudje lahko duhovnika zelo podpirajo, da se vsi v fari dobro počutijo. Škof daje s tem signal, da zaupa laikom. Enako velja, da naj laiki zaupajo duhovnikom. Dostikrat pa je vtis, da laiki laikom ne zaupajo. Na tem moramo graditi. Katoliška akcija ima že vedno ta sistem: duhovni asistent in glavnopoklicni uslužbenci, ima pa še tretjo vejo: prostovoljni sodelavci. Zame ni pomembno, ali je Katoliška akcija, ali je Dušnopastirski urad, saj smo vsi v isti Cerkvi.

Kakšne so vajine vizije, želje, ideje za Dušnopastirski urad, Katoliško akcijo, Nedeljo?

Janko Krištof: Imam vtis dobre usklajenosti. Na tej usklajenosti naprej delati in jo utrjevati. Vsi se trudimo za isto stvar na raznih področjih. Kadar se srečamo, je izmenjava raznih informacij in tudi spodbud. Moj delež je ta, da krepim duhovnost, da je naše središče iz tega, da smo Kristusovi, da vse to delamo v njegovem imenu. Če vemo, kje je naša skupna sredina, dobimo še več moči za svoje poslanstvo. Naša naloga je biti most med vodstvom škofije in med ljudmi v farami. Želim si, da bi nam uspelo graditi ta most in da bi bili odprti na vse strani, žive vode tečejo tako z ene kakor tudi z druge strani. Zaradi tega smo lahko zelo veseli, hvaležni in zadovoljni, da to podpirata tako papež kot škof.

Andrej Lampichler: Beseda most mi zelo ugaja. Moja želja, vizija je, da bi bili tudi zunaj Celovca še bolj prepoznavni s svojimi posameznimi oddelki, z delom, ki ga je veliko. Mi smo tukaj za ljudi. To bi si želel za DPU in KA. Za Nedeljo si želim, da bo 100-letnica čez pet let lep praznik, saj je to s strani Cerkve edini slovenski medij do naših faranov. Želim si, da ne bi več slišali iz določenih krogov, da imamo en slovenski tednik, ker imamo dva in vsak posamezni medij je zelo pomemben. Lani je uspelo, da je Nedelja povišala število naročnic in naročnikov. Konkretno pa je sedaj naš glavni cilj obhajanje 50-letnice sinode, saj je škof za to poveril slovenski oddelek. Sinoda je bila bistvenega pomena za sožitje med obema narodoma. S tem je Cerkev naredila veliko dobrega za sožitje, vsi ostali so prišli šele potem, npr. kultura in politika. Zelo pomembno je, da so prišli, a prvi korak je naredila Cerkev. Vizija je, da na tem delamo naprej. Drugi konkretni cilj pa so volitve župnijskih svetov leta 2022 z geslom »med ljudmi – mittendrin«. S škofom Marketzem, ki samoumevno govori slovensko, je nova priložnost, da so ljudje spet motivirani, da se Cerkev še bolj odpira in spet daje posebno vlogo laikom, da soustvarjajo.

Janko Krištof: Župnike bi rad spodbudil, naj se ne bojijo volitev, ampak vidijo to kot priložnost, da bodo lahko obnovili krog sodelavcev. Naj jih iščejo tudi tam, kjer si doslej ne bi mislili, da jih bodo lahko našli.

Pogovarjala se je Mateja Rihter.