Pogovor s pastoralnim teologom Paulom Zulehnerjem

Paul Zulehner, vi imenujete sinodalni proces »epohalna priložnost za reformo«. Toda mnogi v Cerkvi so utrujeni. Toliko strukturnih procesov je, kjer ljudje vnašajo želje in vendar opažajo, da se malo premakne. Zakaj naj bi se še enkrat vključili?

Paul Zulehner: Odločilno se mi zdi, da ne gre samo za delne teme, temveč za celotno bistvo Cerkve. Cerkev je gibanje Božjega kraljestva, ki ga je sprožil Jezus v svetu. Božje kraljestvo je bilo v Novi zavezi vedno povezano s pravičnostjo in mirom. Mislim, da s tem dobimo Cerkev, ki je manj zaznamovana s strukturami, temveč ki se spet zave, da je gibanje za spremembo človeštva in za izboljšanje položaja človeštva.

Odpovedati se strukturam je boleča pot. Kako bo uspela?

Paul Zulehner: Razvijalci organizacij nam že dolgo pravijo, da krpamo mehove in nimamo novega vina. Papeža Frančiška pa predvsem zanima dinamika novega vina, da bi potem za to dinamiko Cerkve, ki bi jo rad sprožil, našel primerno obliko. Potrebne so tudi pravne odločitve, kar zadeva soodločanje vseh, kako se bo odločalo. To je še zelo odprto vprašanje v sinodalnem procesu. Saj ne more biti, da lahko spet veliko soodločamo in pripravljamo odločitve, potem pa bi bili ti, ki odločajo, popolnoma nevezani in svobodni, da odločajo, kakor da ne bi bilo procesa oblikovanja mnenja v širini cerkvenega ljudstva.

Tu mora papež Frančišek sam začeti drugače misliti, kajti on ravna tako, kakor so ravnali vsi pred njim: odloča pravzaprav brez transparentnih kriterijev.

Paul Zulehner: Točno. Potrebna je pravna razjasnitev teološkega vprašanja, kar pomeni, da razločevanje duhov ni dano samo hierarhični službi, če prav razumemo Prvo pismo Korinčanom: da dar razločevanja duhov ni isti kakor dar vodenja. Treba si je resno razbijati glavo, kako sodelujeta poslušanje Duha in razločevanje duhov. In tukaj, menim, se bo tudi papež usedel kot učenec in ne kot nekdo, ki vnaprej ve, kakšen bo rezultat. To poudarja sam vedno znova, da se mora učiti tudi hierarhična služba.

Odločanje pravno razjasniti pomeni, da bomo ustvarili nove strukture.

Paul Zulehner: Nujno je potreben nadaljnji razvoj cerkvenega prava, to ne more ostati takšno, kakršno je zdaj. Kakor pravi cerkvena pravnica Myriam Wiljens, ki igra pomembno vlogo tudi v sinodi: Cerkveno pravo se mora razlagati s koncilom in ne koncil s cerkvenim pravom. Koncil ima višjo avtoriteto kot podrejeno cerkveno pravo, in če to akceptiramo, potem se mora cerkveno pravo spremeniti, drugače je frustrirajoča zadeva. In potem bi imeli vsi prav, ki papežu očitajo, da govori lepe besede, »šmonces«, kakor pravijo na Dunaju, toda manjkajo »taheles«, torej trde odločitve, kjer strukture potem tudi zagotavljajo napredek.

Papež Frančišek je izrazil velike želje in se je lotil problemov, ključna beseda je reforma kurije, o kateri se ne sliši več. Je to spodletelo?

Paul Zulehner: Verjamem, da je reforma kurije tiho napredovala dlje, kot se zdi. Finančni oddelek so relativno dobro prestrukturirali. Dogajale so se velike krivice, vključno z zlorabami in korupcijo, ki so prišle na dan in povzročile velike spremembe. »K9«, skupina kardinalov iz različnih koncev sveta, je verjetno kaj premaknila, vendar bo treba velike odločitve sprejemati na osnovi sinodalnega procesa. Za razliko od sodobnih držav Cerkev nima »ministrskega sveta«. Vsak dikasterij dela zase, o usodi Cerkve se ne pogovarjajo skupaj s papežem. Nekaj ​​se mora temeljito spremeniti. V tem stanju katoliška Cerkev res ne more biti plodno dejavna.

Kakšna bo Cerkev leta 2030, če bo sinodalni proces potekal dobro?

Paul Zulehner: Imeli bomo priložnost za decentraliziran razvoj v različnih kulturah. Evropa in Severna Amerika imata zaradi svoje napredovane modernosti popolnoma drugačna vprašanja kot na primer Latinska Amerika ali Azija. V eni Cerkvi bomo imeli drugačen razvoj in afriškim škofom ne bo treba sprejeti vsega, kar je mogoče v Amazoniji ali Latinski Ameriki. Dinamika potem izhaja iz razvoja periferije, to je novo. Vzor za razvoj Cerkve ne bo »Roma locuta«, se pravi, da se v Rimu za vsakogar kaj enotno odloča na centraliziran način. Ker uniformizem vodi v stagnacijo in dela Cerkev nesposobno za delovanje v današnjem raznolikem svetu. Moč katoliške Cerkve je v tem, da je transnacionalno še vedno ena svetovna Cerkev. Ima prednost, da je globalni akter v globaliziranem svetu in na svetu ni veliko tako velikih organizacij. Po mojem mnenju je to ena od velikih možnosti za katoliško svetovno Cerkev, da lahko v organizacijskem modelu uresniči raznolikost in enotnost.

Sinodalna pot v Nemčiji kaže ostre prelomne črte med »cerkvenimi strankami«. Se bo Cerkev v Nemčiji razdelila?

Paul Zulehner: Polarizacija obstaja. V tem vidim trk tradicije in tega, kar je običajno v pastoralno-teološki praksi. Potrebujemo oboje: konservativne odvetnike tradicije, v sliki nogometa bi bili to branilci. Toda branilci sami nikoli ne morejo zmagati v nogometni igri, tudi v cerkveni igri v današnjem svetu ne. Torej potrebujemo tudi napadalce in veziste, igralce v sredini. In le vsi skupaj ustvarijo močno ekipo. Interakcija med konservativnimi in progresivnimi je kot interakcija med obema poloma v izmeničnem toku. Če pola ne obstajata, ni energije. Življenje in razvoj se lahko zgodita le z napetostjo. Glede organizacijskega razvoja sem optimist in pravim: izhodiščna pozicija ni tako slaba, če so odvetniki za obe strani. Hudo bi bilo, če ne bi bili več pripravljeni poslušati drug drugega. Bistvo sinodalnega procesa je, da se združimo v različnih položajih.

Ste torej prepričani, da tudi globalni proces ne bo razdelil Cerkve?

Paul Zulehner: To bo umetnost: kako združiti raznolikost kultur, različne hitrosti v razvoju tako, da ne opustimo enotnosti. To je eden izmed velikih izzivov, ki jih mora premagati sinodalni proces. Tako kot v ekumenizmu bi bila rešitev usklajena raznolikost, ne enotnost, uniformizem, ampak prepoznavanje različnosti. V skupni hoji, molitvi in ​​delu raste edinost Cerkve, ki jo dolgujemo svetu.

»Rešitev bi bila usklajena raznolikost.«

Je napočil čas za raznolikost v enotnosti?

Paul Zulehner: V Cerkvah ni več večina za uniformizem, ker vemo, da je Cerkev 200 let za sodobnim svetom. Evangelij moramo oznanjati v razvoju kulture v svetu, ki gori. Podnebna kriza, gospodarske nepravičnosti, izzivi migracij in vsa ta vprašanja: če se Cerkev tukaj ne more ustrezno vključiti in biti verodostojna, potem izdaja svoje osnovno poslanstvo, ki ga ima od Jezusa, namreč biti sol zemlje in luč sveta. Tisti, ki se nočejo razvijati, so krivi pred Bogom, ker izdajajo ustanovitelja Cerkve, ki ni hotel zaprte sekte, ampak je želel, da smo kvas sveta, da se vmešavamo v testo sveta, da dozori, raste in da lahko iz tega nastane kaj dobrega.

Kako se raznolikost kultur povezuje z enotnostjo svetovne Cerkve?

Paul M. Zulehner vidi to kot ključno vprašanje za svetovno sinodo.

Pogovarjala se je Monika Slouk.