Willi Ošina je bral imena vseh 160-ih žrtev iz občine Železna Kapla-Bela in okolice. Vsako ime je imel napisano na svojem listu. Liste je metal na tla. Prispodoba je bila močna. Tako so nekoč poteptali njihova življenja. Potem je prosil zbrane, naj mu pomagajo pobrati te liste in ljudem vrniti spomin in dostojanstvo. Tako se je začela spominska prireditev v nedeljo, 8. maja, v Forumu Zarja v Kapelški pasaži. Na oknu, kjer je bila nekoč ječa, je tiho gorela sveča.

V spomin na koroškoslovenske žrtve nacističnega preganjanja iz občine Železna Kapla-Bela je SPD Zarja izdalo knjigo: » ... ko so na posest prišle policijske enote ...« Knjiga žrtvam ne vrača le imen, temveč pripoveduje tudi njihove življenjske zgodbe. Ko je Willi Ošina, predsednik SPD Zarja, bral knjigo zgodovinarke Brigite Entner »Kdo je bila Klara iz Šentlipša« se je zavedel krutega dejstva, da kar 160 žrtev med koroškimi Slovenci in Slovenkami izhaja prav iz občine Železna Kapla-Bela. Večji del žrtev je bil brez spominskega obeležja. Spoznal je, da je to krivico treba popraviti. Za oblikovanje umetniškega spominskega obeležja se je povezal z Markom Lipušem, njegova babica Marija Lipuš je leta 1943 umrla v koncentracijskem taborišču Ravensbrück.

»Besedam je zmanjkalo besed, takoj so prevzele puhlice oblast,« je med drugim zapel Gabriel Lipuš pesem Fabjana Hafnerja, na harmoniki ga je spremljal Robert Pechmann. Eva Hartmann je na prireditvi sodelovala kot potomka starih staršev in drugih družinskih članov, ki so bili pred 80-imi oziroma 81-imi leti pregnani, kot predstavnica Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje Pedagoške visoke šole ter v imenu Društva Peršman. »Želim nam vsem, da se bomo še naprej ukvarjali s tem, kar je bilo, saj to v veliki meri vpliva in oblikuje to, kar smo in kar bomo oziroma kar želimo biti,« je svoj govor zaključila Eva Hartmann.

Franc Jožef Smrtnik je spregovoril kot predstavnik pregnanih družin. Spomnil je, da se 8. maja spominjamo 77-letnice od konca druge svetovne vojne. Njegova želja je, »da skušamo v naših družinah in v našem krogu dati naprej to, za kar so naši predniki morali oditi ali umreti: to je naš jezik.« Pričakuje, da bodo opravičilom sledila dejanja, na primer, da bi lahko na uradih, v šoli, v javnosti uporabljali slovenščino. Gregej Krištof, predsednik Zveze slovenskih pregnank in pregnancev, je spomnil, da so žrtvam nacisti pobrali vse, tudi uro. »Ukradli so jim jezik in dom, ukradli pa so jim tudi čas.« Spregovorila je še županja Lisa Lobnik.

Prostor in spominsko uro je blagoslovil pastoralni vikar v Železni Kapli Ephraim Osinakachukwu Nwaohiri, ki je dejal: »V imenu našega župnika Poldija Zundra bi se vam rad zahvalil za ta projekt, da ste našli vsa imena in da so sedaj v Kapli vidna. Tako se jih lahko večkrat spomnimo.«

Mateja Rihter