Iz jezika, ki ga ni – takšen je naslov nove zbirke zbranih slovenskih pesmi Fabjana Hafnerja (1966–2016), ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi. Da je knjiga zagledala luč sveta, ima največjo zaslugo Fabjanova žena Zdenka Hafner-Čelan.

Ko je izšla prejšnja knjiga Prve in zadnje pesmi (Erste und letzte Gedichte) v prevodu Petra Handkeja, si je zelo želela, da bi izšla knjiga tudi za slovenske bralke in bralce. Ko je to omenila prijateljici, ki dela na področju literature, ji je posredovala založbo. Glavni urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov se je hitro oglasil, ko je prebral pesmi. »V knjigi so zbrane pesmi, ki jih je Fabjan napisal v slovenščini, ali jih je prevedel ali pa sva jih prevedla skupaj. To so pesmi, pri katerih je imel Fabjan zadnjo besedo,« pripoveduje Zdenka Hafner-Čelan.

Pesmi v novi knjigi so zbrane iz revij, iz knjig, iz zabojev v kleti, nekaj je tudi neobjavljenih. Naslov zbirke je vzet iz Fabjanove pesmi: Pisanje poezije / je prevajanje / iz jezika, / ki ga / ni. »Naslov mi je res všeč, ker zelo dobro opisuje pesniško delo, prevajalsko delo, Fabjana …« pravi Zdenka Hafner-Čelan. Tudi ovitek je skrbno oblikovan. Z enega pogleda se opazi Celovec, z drugega Ljubljana – in Fabjan je ustvarjal med Celovcem in Ljubljano, tudi fizično je tako, da je Bistrica v Rožu med Celovcem in Ljubljano. Povezoval je nemški in slovenski prostor.

Lani je izšla dvojezična knjiga pri založbi Suhrkamp, za katero je Peter Handke želel več prevesti od Fabjana, ni pa želel prevajati pesmi, ki jih je Fabjan prevedel že sam. »Brskala sem po starih revijah, ker je bilo veliko objavljenega v mladju. Nisem literarni kritik in sem emocionalno preblizu, da bi ocenjevala kakovost. Vem pa, da Peter Handke nikoli ne bi naredil nečesa, kar mu ne bi bilo všeč in kar se mu ne bi zdelo dovolj dobro.« Iz pesmi, ki mu jih je poslala Zdenka Hafner-Čelan, je naredil Peter Handke izbor in nastala je čudovita dvojezična knjiga, ki je naletela na zelo dober odmev, v vseh pomembnih avstrijskih medijih, tudi v Frankfurter Allgemeine Zeitung je bila recenzija. V Mestnem gledališču v Celovcu bo v nedeljo, 26. septembra, ob 19.30 branje in predstavitev knjige Fabjan Hafner: Erste und letzte Gedichte. Odmevov se Zdenka Hafner-Čelan zelo veseli. Fabjanov nekdanji urednik pri založbi Droschl ji je poslal krasno pismo, v katerem ji piše, da ga je obiskal znanec, stalna stranka, ki mu je rekel: »Kaj pa še imaš od Hafnerja? To je tako dobro. Jaz hočem vse prebrati.« Ko dobi sama v roke novo Fabjanovo zbirko, se počasi približuje knjigi. »Seveda sem vesela, ampak to ni čisto veselje, ker bi si želela, da bi Fabjan to doživel. Mi je pa zelo pomembno, da te knjige so, ker je na ta način še vedno z nami. Hvaležna sem, da nam je uspelo vendarle narediti zelo veliko. Na začetku sem mislila, da če se ne bo vse zgodilo v prvih dveh, treh letih, bo za vse prepozno. Zdaj sem se naučila čakati,« pripoveduje in ima še nove načrte.

Seveda sem vesela, ampak to ni čisto veselje, ker bi si želela, da bi Fabjan to doživel. Mi je pa zelo pomembno, da te knjige so, ker je na ta način še vedno z nami.

Zdenka in Fabjan sta se spoznala v Gradcu, na oddelku za tolmačenje, kamor je odšla kot študentka 4. letnika Filozofske fakultete v Ljubljani. »Imela sva zelo različne pristope k prevajanju, o tem sva razpravljala, naju je pa to zagotovo tudi povezovalo. On je gledal moje prevode, jaz sem gledala njegove prevode, pogovarjala sva se o rešitvah. To je bilo stalno sodelovanje.« Tudi to manjka … V življenju ji poleg hčerk Tasje in Anje, prijateljev in sorodnikov daje moč kultura. Zelo jo veseli delo s študentkami in študenti, v Gradcu poučuje tolmačenje in prevajanje.

Pomembno vprašanje zanjo je, kako bi bilo treba smiselno oblikovati življenje. »Razmišljam o tem, kje bi lahko tudi jaz pomagala. Dovolj je organizacij, ki potrebujejo pomoč,« na primer njena nekdanja soseda iz Ljubljane hodi vsak teden v onkološki institut kot prostovoljka in pomaga bolnikom, ki pridejo sami brez spremstva,« pripoveduje Zdenka Hafner-Čelan in dodaja: »Vse, kar nas opozarja na človeka, nas senzibilizira. In umetnost nas opozarja na človeka, na človekova čustva, na življenje, bivanje … Mislim, da postaja mlada generacija bolj senzibilna za vse, kar se dogaja okoli nas, tudi za okolje. Mislim, da moramo dosti bolj poslušati mlade.«

Mateja Rihter