Pri Prangarju v Zmotičah je igral ta večer glavno vlogo Vinzenz Samonig. Ker je napovedoval, kako je kot nabriti mulec preživljal svojo mladost, je nastopil še drugič. Kako? On je pripovedoval, za njim pa som ostali štirje igralci pripoved igrali. Eden od teh igralcev, je igral njega, ki je bil v središču igre. Vse jasno? Ne? Vinzenz Samonig je pripovedoval, za njim pa so se vrstile scene kot v filmu.

Pa pustimo zaenkrat vsebino. Vinzenz Samonig je odkrit. V pogovoru prizna, da sodeluje že v tretji igri Mladinske igralske skupine Slovenskega prosvetnega društva Dobrač, ki jo režira režiserka Saša Hudnik. Prizna tudi, da igra že tretjič glavno vlogo. Prva je bila leta 2016 v igri »Pravi junak«, druga leta 2017 v komediji »Sraka in Jaka« ter letos v igri »Nabriti mulec v akciji«.

Ko pride z odra pri Prangarju, s katerega ni treba stopiti, ker je na istem nivoju, kot so gledalci, ugotovi: »To je sproščujoč občutek. Igro smo prvič zaigrali pred publiko, ki jo je dobro sprejela. Premiera kake igre, to je super izkušnja.« Predvsem ga veseli, da mu je publika odgovarjala, kadar je z njo komuniciral. »Ves čas sem imel občutek, kako publika sodeluje v igri.« Vinzenz Samonig je publiki pripovedoval zgodbo in jih včasih tudi kaj vprašal.

»To je sproščujoč občutek. Igro smo prvič zaigrali pred publiko, ki jo je dobro sprejela. Premiera kake igre, to je super izkušnja.«

Pred igro je nosil s seboj še vlogo in v njej listal. »Pred igro še enkrat hitro preletim besedilo. Če ne vem, še enkrat pogledam na besedilo. Če se zgodi, da med igro besedilo pozabim pač improviziram.« Tako pravi Vinzenz Samonig. Na vprašanje, če mu je tokrat kdaj zmanjkalo besedila, najprej nekaj časa molči, nato pa le najde besede: »Da, ampak se ni kaj opazilo. Sem improviziral.«

Časi, ko je igral stranske vloge pri »Smuklcah« so mimo. Ne sili se v ospredje. Lahko bi igral glavno vlogo kdo drug, »a je tako naneslo«. Igra z navdušenjem. Nervoza pred nastopom takoj zgine, saj rad nastopa v javnosti. V kaki drami še ni nastopal. Zaenkrat so mu všeč komedije, ki so polne inteligentnega humorja. Pri igri »Nabriti mulec« so igralci – poleg njega še igrajo Jona Zeichen, Simeon Mikl, Daniel Gallob in Simon Hrobath – prebrali zgodbo Jeffa Kinneya in dodali svoje zamisli, ki jih je zlila v gledališko govorico režiserka Saša Hudnik. In mladi imajo dosti idej, ne le glede besedila, ampak tudi glede kostumov in odrske scene. Za odrsko sceno jim je zadostovala črna zavesa, kot edini rekvizit pa stol. Majica, hlače in športne copate, to so bili kostumi. Pa lasulja za Simeona Mikla in visoki glas, pa se je iz fanta spremenil v mamo. Morda omenimo še najpomembnejše, »razumemo se ne le kot gledališka skupina, ampak tudi kot sošolci, saj vsi obiskujemo Dvojezično trgovsko akademijo«.

Vinzenz Samonig je igral Grega. Prizori igre so vzeti tudi iz šole. Grega pripoveduje zgodbo svojega mladega življenja. Najboljši, najlepši, najpomembnejši. Morda te besede še najbolj opišejo njegovo stanje doraščanja. Muči ga vse, kar se mu v tem času lahko vse zgodi. Oče, mama in brat – vsi so nevzdržni. Pa še ljubezenske muke, pa popacan zid šole … Kako vse to zdržati. Najbrž samo s humorjem in z igranjem, ki ima vse začetke vrhunske pantomime. Vinzenz Samonig se znajde kot pripovedovalec med publiko in prizori, ki se za njim odigravajo, medtem ko pripoveduje. Včasih ni treba besed. Prizore napovedujejo tablice z besedami.

In kakšna je vsebina? Sprijaznimo se, Grega bo vedno ostal nabrit. Le nekdo more to dopovedati njegovemu očetu Franku. Ta namreč še vedno verjame, da lahko iz svojega sina naredi pravega moškega, zato ga ves čas vpisuje v skupinske športne in druge »moške« veščine. Jasno, Grega se z lahkoto izmakne očetovim poskusom, da bi ga spremenil. Toda ko njegov oče zagrozi, da ga bo poslal na vojaško akademijo, Grega ugotovi, da mora svoje življenje hipoma spremeniti … ali pa bo še pred koncem igre zletel iz domače hiše.

Vinzenz Samonig se znajde in na koncu pride na oder tablica z napisom »hepi end«.

Ko je izzvenel aplavz, izgineta iz Prangarjeve dvorane črna zavesa in stol. Za to sta bili odgovorni Christina Zeichen in Brigitta Mikl, ki je tudi mentorica skupine.

Vinzenz Samonig je s svojimi soigralci za mizami Prangarjevega gostišča in že se je začel boj za naslednjo vlogo. Da bo tudi v naslednji igri igral glavno vlogo, na ta večer še ni mogel obljubiti.

Vincenc Gotthardt