Mesto Celovec je poimenovalo pasažo v spomin na pisatelja, pesnika in posredovalca literature Fabjana Hafnerja. Josef Winkler je na odkritju tega spominskega obeležja sicer mislil, da bi bilo treba po Hafnerju poimenovati kako večjo cesto. Vendar je sam ugotavil, da je kraj primeren. Tako je spomin nanj viden na vogalu Musilove hiše, v kateri je Fabjan Hafner delal skoraj 20 let.

Zato, da je bila ta odločitev prava, je tudi bližina do železniške postaje. Josef Winkler je to lahko kar sam poskusil. Ravno se je z vlakom pripeljal z Dunaja na postajo v Celovcu in samo v nekaj korakih je bil že pri odprtju, na katerem je spregovorila tudi županja Maria-Luise Matthiaschitz. Pozdravila je posebej Hafnerjevo mamo Margareto, ženo Zdenko Hafner-Čelan, hčerki Anjo in Tasjo ter brata Lea in Štefana. Mnogi so prišli in Fabjan Hafner se je tudi tokrat izkazal kot magnet za vse, ki na Koroškem ustvarjajo in širijo literaturo. Fabjan Hafner je napolnil Musilovo hišo, ker je v času svojega življenja predvsem imel veliko srce za literarne ustvarjalke in ustvarjalce. Sam je bil eden izmed najboljših in je živel literaturo »v besedah in dejanjih« in ji dajal s svojo zmožnostjo navduševanja »dih in prostor«.

Fabjan Hafner je bil magnet za literaturo na Koroškem. Vsi, ki so ustvarjali, so se zbirali okrog njega in se tudi sedaj vedno znova. O tem je govoril tudi Josef Winkler. Želel si je tako številnega zanimanja za prireditve, »kadar gre za besedo in za jezik«. Spomnil se je množice na pogrebu Fabjana Hafnerja. »Na deželi še nikdar nisem videl toliko ljudi na kakem pogrebu.«

Josef Winkler je ravno prispel z vlakom z Dunaja in priznal: »Nobena zvezna dežela v Avstriji finančno ne podpira tako močno literature, kot to dela Koroška. To pa ne pade samo z neba. Za tem so ljudje, ki se za literaturo zavzemajo. Če tega zavzemanja ni, je konec.« Fabjana Hafnerja, tako Winkler, je odlikovala njegova velika solidarnost s koroško umetniško srenjo. Fabjan Hafner je bil zanj genialni prevajalec, pisal je izredno liriko, eseje. Napisal je disertacijo, ki je pravzaprav habilitacija. »Hafner je znal pravzaprav vse.« Winkler je tudi napovedal, da bo založba Suhrkamp v znameniti Suhrkamp Bibliothek leta 2020 izdala Hafnerjevo poezijo v slovenščini in nemščini.

Slavnostna prireditev ob odprtju pasaže Fabjana Hafnerja, se je v četrtek, 12. septembra, začela s skladbo »Trivium«, ki sta jo zaigrala njen komponist Janez Gregorič in Arthur Ottowitz. Tudi Hafnerjeve besede so imela svoje mesto. Dominik Srienc in Heimo Strempfl sta v obeh deželnih jezikih prebrala dve njegovi pesmi. Takole se močno zgoščena pesem »Da bi zapolnil« bere kot besedilo: »Da bi zapolnil vrzeli v življenjepisu komaj minulega dne, bi zbiral vire, urejal opombe, pripisal povzetek, pregled, podtaknil – zgoščeno, strnjeno – red. Cele dneve bi to trajalo, nepopisno dolge dneve.«

Da, nepopisno dolgo bi trajalo, če bi želeli izvedeti vse, kaj je pomembnega storil ne le koroški literaturi v obeh deželnih jezikih Fabjan Hafner. Da nikdar ne more biti vsega povedanega, na to naj nas spominja »Fabjan-Hafner-Passsage« pred Musilovo hišo v Celovcu. Gustav Januš najde v pesmi »Žalosten sem«, ki jo je napisal v spomin Fabjanu Hafnerju naslednje besede:

»Žalosten sem«

Vihar mi je

izkoreninil lipo.

Boli.

Toda spomin

na lipov cvet

preteklega poletja tolaži.

Vincenc Gotthardt