Če pomislim na izredno osebnost dr. Vinka Zwittra, pobudnika Katoliškega delovnega odbora krške škofije – danes Katoliška akcija, kjer sem sam poklicno dejaven že 30 let – imam pred očmi človeka, ki je odločilno sooblikoval duhovno, kulturno, socialno in politično pot svojih rojakinj in rojakov skozi največje izzive 20. stoletja. Obširni živi spomini njegovih sopotnikov in številni pisni dokumenti pričajo o izjemni, vsestransko dejavni osebnosti med koroškimi Slovenci.
Posebno zanimanje za duhovnega velikana, ki ga osebno žal nisem mogel več spoznati, je vsekakor vzbudil spomenik v Goršetovem vrtu slovenskih kulturnikov v Svečah. Ob 50-letnici ustanovitve slovenskega oddelka Katoliške akcije, ki smo jo slavili pred petimi leti je dozorela tudi zamisel, da bi glavnega pobudnika pomembne laiške ustanove predstavili tudi v posebnem zborniku. Podpredsednica Marija Gruškovnjak je s svojo odlično uredniško spretnostjo prijela za delo in knjižni projekt pripeljala do uspešnega sklepa.
Pred seboj imamo osebnost, ki je svoja zgodnja otroška leta preživel v gorjanski fari Matija Majerja Ziljskega in kot šolar obiskoval Ražunovo narodnostno šolo v Št. Petru pri Št. Jakobu. Študijska pot ga je peljala na Dunaj, kjer se je kot študent gospodarskih ved nemudoma vključil v delo Kluba slovenskih koroških akademikov. Svoje vsestransko zavzemanje za uspešen razvoj slovenske narodne skupnosti je po zaključku študija in vrnitvi na Koroško dokazal v vodstvenih funkcijah na prosvetnem, politično gospodarskem in vzgojnem področju. V zakonu s Terezijo Prušnik iz Lobnika v Železni Kapli se jima je na kmetiji pri Mikvavcu na Tešinji v Št. Jakobu v Rožu rodilo šest otrok.
Po prvi svetovni vojni, še v otroških letih, je sledilo dramatično obdobje avstrofašizma in nemškega nacionalsocializma, ki ga je pahnil v zapor in izgnanstvo, medtem ko se je žena s štirimi majhnimi otroki zatekla k prav tako izgnanemu rojaku, župniku Matevžu Nageletu v Zammelsberg v krški dolini. Na ruševinah morije se je po vrnitvi v domovino ob poklicnih obveznostih na šolskem področju takoj spet zapisal ponovnemu ustanavljanju verskih, prosvetnih, političnih in socialno-gospodarskih narodnih ustanov (Posojilnica, Mohorjeva, Kmečka gospodarska zveza, Narodni svet koroških Slovencev, farni odbori Katoliške akcije, Krščanska kulturne zveza).
Njegovo šesto desetletje je prav gotovo najbolj zaznamoval zgodovinski dogodek v razvoju vesoljne Cerkve, 2. vatikanski koncil s svojo prenovitveno močjo. Duh prenove je pomagal pri škofovi potrditvi Katoliškega delovnega odbora, septembra leta 1965, kar je pomenilo nadaljnji odločilni korak pri uveljavitvi slovenskih vernikov kot subjekt dvojezične krške škofije. Upoštevanje maternega jezika, v liturgiji, gremijskih strukturah in predvsem tudi pri verouku je napovedovalo neštete razprave z uradno Cerkvijo in predstavniki laiških ustanov, vse do leta 1970, ko je bila 12. decembra v Celovcu ustanovna seja 3. sinode krške škofije. Z njo se v izredno delovnem življenju dr. Vinka Zwittra začenja sedmo in poslednje desetletje. Sam o izrednem pomenu sinode piše:
»Sinodalno prizadevanje je delo na poglobitvi verskega življenja, a je tudi eminentno narodnega pomena. Aktiviranje duhovnih sil – druga oznaka za poglobitveni proces – se mora nujno nadaljevati v prosvetnem in kulturnem področju in pomeni torej tudi duševni prerod naroda, rast iz okostenelih oblik kulturne tradicije v svežo, sodobno srčno in umsko izobrazbo in udejstvovanje.« NT 1971, št. 39)
»Slovenski sinodalni krožek, Katoliški delovni odbor in interesenti na zborovanjih sinodalnih delegatov spremljajo koordiniranje ... . Kot škofijski zakon pa predstavlja predloga o sožitju najvažnejši sinodalni dokument.« (NT 1973, št. 7)
Podobnega duha in odločnosti si rojakinje in rojaki želimo tudi še danes. Skrajni čas, da smo izjemni osebnosti 20. stoletja postavili spomenik tudi v knjižni obliki.

Pavel Zablatnik