Glasba in umetnost sta zelo široka pojma. »Pred mojim delovanjem z zbori in študijem sem velikokrat samo sedel v naravi in poslušal glasbo, od klasike do vseh ostalih zvrsti. Zdaj, ko jo sam ustvarjam, pa jo dojemam še drugače. To je nekaj čisto drugega. Ekstaza. Bistvo glasbe je, da jo začutiš. Če v glasbo ne daš sebe, nima smisla. Stvari lahko pripoveduješ, ko jih sam občutiš. To je tista stopnja več. Ko glasba postane tako iskrena in ganljiva, da te popolnoma prevzame. In to je moč in lepota glasbe.«

Žiga Kert je mladi nadobudni glasbenik, vsestranski umetnik, odličen pedagog in dirigent po duši in srcu, ki ga je ljubezen do zborovstva letos pripeljala na Koroško, kjer je prevzel vodenje Ženskega pevskega zbora Rož.

Žiga sicer prihaja z Gorenjske. V stik z glasbo je stopil že pri šestih letih s poukom sintesizerja v zasebni glasbeni šoli Piano Forte. Pot ga je na začetku osnovne šole vabila tudi k plavanju, oče pa si je želel, da bi sin treniral skoke, saj je v bližini skakalnica (najboljši slovenski skakalci prihajajo iz njegovih krajev) in Žigu se je svet športa zdel čisto privlačen. Vendar je obveljala mamina želja in Žigovo veliko zanimanje za glasbo. Tako je v tretjem razredu začel s poukom klavirja in po srednji šoli uspešno opravil sprejemne izpite na ljubljanski Akademiji za glasbo. Tam je nadaljeval svojo glasbeno pot in zaključil študij glasbene pedagogike pod mentorstvom prof. Marka Vatovca. Trenutno svoje izobraževanje nadaljuje na študiju orkestrskega dirigiranja na Konservatoriju za glasbo v Celovcu v razredu prof. Alexeja Kornienka, prav tako pa se izpopolnjuje tudi v petju pri prof. Francki Šenk.

Petje in zborovstvo sta ga že od nekdaj zanimala in vlekla k sebi. Danes Žiga, poleg poučevanja glasbe na osnovni in srednji šoli, uspešno vodi 7 zborov, orkester, pravzaprav celo glasbeno društvo Crescendo, katerega spodbudnik in ustanovitelj je. Leta 2012 se je s še dvema študijskima kolegicama sprehajal po bregu Ljubljanice, kjer se je rodila želja po orkestru. Čeprav so se tej ideji takrat vsi trije nasmejali, češ »kako boš imel svoj orkester, saj nimaš pojma,« so že čez par mesecev priredili prvi koncert božičnih pesmi s priredbami Gašperja Jereba, z Žigom v vlogi dirigenta.

Konec tretjega letnika akademije je uresničil še željo po ustanovitvi zbora, s katerim se je predstavil in zablestel na zaključku svojega magistrskega koncerta. V letu in pol je zbor pripeljal na akademski nivo, se po magistrskem koncertu z njimi odpravil na festival Choralies v Francijo, kjer so imeli dva samostojna koncerta, leto kasneje pa na Mednarodnem tekmovanju v Latviji dosegel zavidljivih 87 točk in srebrno priznanje. »Vse to je bil velik izziv za vse nas, tako pevce kot tudi mene. Vendar je bil ta zbor ena najboljših odločitev, kar sem jih sprejel in uresničil, saj uspešno deluje še danes. Zdaj ga sestavljajo že študentje s celotne Gorenjske in Ljubljane, ne samo iz Škofje Loke. Želja je, da zbor ostane.«

Letos je Žiga prevzel ženski pevski zbor v Rožu. »Všeč mi je to, da ima Koroška zelo, zelo bogato ljudsko zapuščino, predvsem zakladnico slovenskih pesmi. To je neprecenljivo! Koroški Slovenci imajo zelo razvito zborovsko petje, njihovi glasovi so pevsko naravnani predvsem v štiriglasje, to jim je domače, povsem naravno. Všeč mi je tudi, kako se lotijo projektov. Zelo se osredotočajo na neko temo in zgodbo resnično poskusijo približati ljudem. Projekti so globoki, premišljeni in zelo dobro pripravljeni ter nato izvedeni. Jaz sem navdušen nad zborom, zelo sem vesel, da so me pevke tako lepo sprejele in mislim, da bomo v teh letih lahko veliko naredili na področju glasbe ter razširili in še obogatili ta neverjeten svet.«

»Saj v življenju rad delam še kaj drugega. Rad kuham, se ukvarjam s športom … ampak vse poti (me) vodijo nazaj. Glasba je vse. Glasba je biologija – glasilke, fizika – frekvenca, slovenščina in jeziki – vsa besedila in zgodbe, harmonija je matematika itd. Vse stvari so povezane. To poskušam pokazati tudi otrokom in dijakom. Nenazadnje tudi odraslim. Glasba ima toliko stvari skritih v sebi, da če ne razvijaš vsega, je zaman. Če ti čutiš glasbo, jo tudi drugi okrog tebe. Glasbeno življenje zna biti sicer zelo pestro. Ali živiš z njo ali pa ne moreš delati. Ampak je vredno. Nazadnje, tudi v tišini, me vse poti vodijo nazaj, k njej.«

                                                                                                                                 Tanja Klančnik